Ko sem Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼: kako z življenjem narediti še kaj pred dobrim mesecem in pol rezervirala v knjižnici naše četrtne skupnosti, sem ugotovila, da ga bo pred mano prelistalo še vsaj trinajst knjigožercev. Na vrsto sem prišla prejšnji teden. Če je bila vredna čakanja, me prašate? Je. Preberi več »
Pred vročino, ki tudi v poznem poletju rada pritisne na že tako od vsega dogajanja razgreto Ljubljansko kotlino, smo jo tokrat mahnili v Kamniško-Savinjske Alpe. S planine Podvežak do Korošice smo, vključevši manjši ovinek do kapele na Molički peči in več postankov za fotodokumentacijo skalnate okolice, potrebovali debeli dve uri. Preberi več »
Nekdanjo črpalko, predelano v prodajalno sladoleda, sem opazila tisti trenutek, ko sva v Ilirski Bistrici zapeljala iz krožišča. Posledice so bile neizogibne: v mojem naročju se je znašel največji lonček (naslednji korak bi bila le še banjica) s tremi kepicami kremastega sladoleda, obloženega in prelitega z vsemi možnimi dodatki. Preberi več »
V resnici sva si le želela pogledat grad Bogenšperk. Pa sva se nato zapeljala še v Stično, ker Matej še nikoli ni bil v samostanu. Od tam pa do Trebnjega je še čisto malo in ko se človek enkrat spravi k stvari, štajerska meja in Sevnica nista več daleč. Preberi več »
Bilo je sredi poletja, do Putinovega obiska še slab teden, cesta do Ruske kapelice pa temu primerno ravno na frišno asfaltirana. Na Vršiču, ki se je kljub zgodnji jutranji uri neusmiljeno polnil s pločevino, je veter bril, da je bilo kaj, a smo se do melišča in grape nad njim že dodobra razgreli. Sledilo je nekaj ovinkov med nizkim grmičevjem, nato pa smo dobršen del poti grizli kolena po belem, od sonca razgretem grušču, ki ga je Matej vztrajno imenoval grušt.
Občasno posežem po kakšni srhljivki. Kdaj pa kdaj po priporočilih znancev, pogosto ob vsesplošni evforiji knjigožerskega bralstva, ki vznikne ob izidu kakšne nove knjige. Zadnjikrat sem se z Jezerom Tadeja Goloba kar dobro opekla. Pravzaprav me je pustil precej hladno. Mogoče ravno zato tudi pri Hawkinsonovi nisem imela pretirano visokih pričakovanj, a sem nato Dekle na vlaku prebrala na dah. In s tisto ravno pravšnjo mero napetosti, ob kateri je pred spanjem malce neprijetno ugasniti luč.
Preberi več »
Na Krasu se je težko ne imeti fajn, ne glede na prevozno sredstvo ali letni čas. Štanjel človeka težko ne navduši, navzlic podloženi, štiri do pet kilogramov težki opravi. Preberi več »
V Jonskem morju na zahodni obali Grčije, bližje Albaniji kot Atenam, leži Lefkas. Lefkas (ali nekoliko pristnejše – Lefkada) je otok, ki ga pri istoimenskem glavnem mestu s celino povezuje petdesetmetrski plavajoči most. Lefkas je gorat, z bujno vegetacijo porasel otok, katerega najvišja vrhova v osrednjem delu segata krepko čez tisoč metrov, ime pa so mu posodile bele (lefkos) skalnate stene, ki se vzdolž zahodne obale spuščajo v kristalno čisto morje tiste popolne svetlo modre barve.
Preberi več »
Begunje na Gorenjskem so poznane po marsičem. Po najbolj znanem slovenskem proizvajalcu športne opreme, naprimer, ki ima v Begunjah svoj sedež, trgovino in proizvodni obrat. Pa po bojda najuspešnejši slovenski narodnozabavni glasbeni skupini, ki ima v vasi svojo gostilno in celo muzej. Po razvalinah gradu Kamen iz trinajstega stoletja, ki stoji v dolini Drage, malo naprej od središča vasi. In po gradu Katzenstein, tudi Kacenštajn, iz petnajstega stoletja, v katerem se danes nahaja psihiatrična bolnišnica, manjši del pa je preurejen v spominski Muzej talcev, posvečen ujetnikom nekdanjega gestapovega zapora. Ob gradu je park, v parku pa Plečnikov paviljon.
Preberi več »