Obožujem sodobne skandinavske pisatelje. Humorističnim prigodam Arta Paasilinne in krimičem Henninga Mankella z inšpektorjem Kurtom Wallanderjem v glavni vlogi so sledili Stieg Larson, Jonas Jonasson ter Karl Ove Knausgård s svojim Bojem. Potem sem prebrala Moža z imenom Ove Fredrika Backmana. In Babico, ki vas pozdravlja in se opravičuje. Zdaj berem Britt-Marie, ki je bila tukaj. In Backman mi je vedno bolj všeč. Preberi več »
Na Mali ulici v središču Ljubljane, v prostorih nekdanje Lačne koze, oštarije v katero sem stopila enkrat in nikoli več, se je nedavno odprl lokal Gig – kavarna, bistro, bar, vsakega po malo. V Gigu vam ob domačem ledenem čaju iz ananasa in kokosove moke tudi v petek zvečer postrežejo s sveže pripravljenim, naravnost besnim sendvičem iz kuhanega pršuta, zorjenega sira, hrustljave slanine, solate in sušenega paradižnika. In jaz paradižnika sploh ne jem. Kapo dol.
Pred panoramsko, ki pelje na Dobrač in alpsko, ki vodi proti Klomnocku, pred odkrivanjem italijanskih in avstrijskih Dolomitov in pred Matejevim idiličnim kolesarskim vzponom po še bolj idilični cesti do jezu Kölnbrein Speicher v dolini reke Malta na avstrijskem Koroškem… je bila cesta, ki pelje na Großglockner. Oziroma do njegovega vznožja. Preberi več »
Plečnika se težko naveličam. Obetavna vremenska napoved s prijetnimi dvajsetimi stopinjami Celzija naju je pretekli vikend zvabila na dvodnevni, šestdesetkilometrski kolesarski džiro, na katerem sva se ustavila ob nekaterih mojstrovih največjih dosežkih izven strogega centra Ljubljane, posedala na klopcah ob Savi in se sprehajala po Iškem morostu.
Preberi več »
Miha Kovač je zapisal, da gre za prvo v slovenščini napisano kriminalko, ki jo je požrl od začetka do konca ter da se z rojstvom avtohtone žanrske književnosti pomembno utrjuje slovenska knjižna krajina, Miha Mazzini pa, da knjiga zlahka koraka ob bok Skandinavcem. Mene ni tako zelo prepričala. Preberi več »
Matej in jaz. Hladna, a sončna decembrska sobota. Božični sejem s cimetovimi rolicami, punčem in snežaki iz beljaka. Spontan obisk bolšjaka, skok na tramvaj, sprehod po ozkih mestnih ulicah. Vožnja z vzpenjačo in razgled nad mestom. Zapravljanje za dobrote na neštetih stojnicah. In za novo zapestno uro.
Preberi več »
Kamnik z okolico je posejan s Plečnikovimi deli. Ena bolj znanih, muzej Plečnikove umetne obrti, kot jo je imenoval France Stele, je cerkev sv. Benedikta v Zgornjih Stranjah. Plečnik je pri prenovi cerkvi dogradil zunanjo lopo, uredil glavni vhod in dostop na zvonik, posebno pozornost pa je namenil notranji opremi, ki naj bi bila zavoljo sodelovanja z lokalnimi mojstri sploh nekaj posebnega. Na žalost je cerkev ob poznih nedeljskih popoldnevih za radovedno javnost zaprta, zato se bom morala za kakšen notranji detajl tja vrniti andrukat, pardon, drugbrt.
Preberi več »
V soboto sva bila na Blokah. Meni najljubši je bil odtenek neba, Mateju pa…
Novi lokali, Rožnik, domača peka, Plečnik. Osvežitev japonščine izza frišnih naočnikov. In končno temperature, ki omogočajo normalno delovanje osnovnih življenjskih funkcij. Preberi več »