Arhitektura v živo: Ljubljanske kavarne okoli leta 1900
Da je unionska kavarna nekaj posebnega, se mi je svitalo že pred sobotno Arhitekturo v živo, tokrat posvečeno ljubljanskim kavarnam, nastalim okrog leta 1900. Da je edina, ki deluje vse do danes, tudi. Da pa jih je bilo v središču mesta tako veliko in da so se pogosto odpirale ena nasproti ali celo ena poleg druge, je bil zame povsem nov podatek. Kot tudi še marsikaj drugega. Tokratno vodstvo je bilo res ii = izjemno informativno.
Art Noveau ali nova umetnost, pri nas pogosto imenovana secesija, drugod pa tudi Jugendstil ali modernizem, je umetnostno gibanje, ki je nastalo na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje. V tem novem, secesijskem stilu so se gradile stavbe, obnavljala stanovanja, opremljale kavarne. Ljubljanske kavarne iz tega časa so bile dunajskega tipa: navadno so stale na stičišču dveh pomembnejših mestnih ulic in so zato pogosto nosile obliko črke L. Imele so visok strop, oblazinjene klopi so po navadi potekale ob stenah, ob okroglih mizah so bili postavljeni lahki leseni stoli, bodisi znamke Thonet bodisi njihove imitacije. Vsaka kavarna je imela vsaj en prostor za igranje družabnih iger – daleč najbolj popularen je bil biljard, takoj za njim pa šah in kartanje – ter čitalnico z domačimi in tujimi časopisi, ki jih je obiskovalec lahko prebiral tudi, če ni naročil ničesar.
Kavarne so predstavljale prostor v mestu, kjer so številni pripadniki srednjega in višjega razreda preživljali velik del svojega vsakdana. V njih so se zbirali umetniki, literati, študenti in profesorji, v prostorih kavarn so delovala različna društva in politične stranke. Sobotno vodstvo se je osredotočilo na pet izbranih kavarn – na njihove zgodbe in, z malo sreče, tu in tam kakšno kratko anekdoto. Tako se je, na primer, Kavarne v hotelu Tivoli (nekdanje in sedanje Švicarije) v poznejših letih, ko je stavbo že načel zob časa in so se v njej zbirali pripadniki manj priljubljenega družbenega sloja, prijelo ime ščurkograd. Narodna kavarna, prva kavarna s slovenskim imenom, ki se je najprej nahajala na Kongresnem trgu, kasneje pa v Pongratzovi hiši na nekaj deset metrov oddaljenem Dvornem trgu (v njej danes domuje banka) je predstavljala nekakšen kontrapol starejši Kazini in je veljala za eno najlepše okrašenih kavarn v Ljubljani pa tudi na celotnem Balkanu. Kavarni sta nekdaj delovali tudi v spodnjih prostorih današnjega Filipovega dvorca ter današnje Centralne lekarne. Prva se je imenovala Mayrjeva kavarna in je (bila) poznana po čudovitih stenskih poslikavah, ki jih je v sicer okrnjeni, a restavrirani obliki mogoče občudovati še danes. Druga je bila Kavarna Valvazor, ki se je že pred podrtjem Mayrjeve hiše (ta je stala neposredno pred njo, na njenem mestu pa so nato postavili Prešernov spomenik) imenovala Kavarna Prešeren. V Kavarni Union, zadnji od petih in edini, ki neprekinjeno obratuje že od vsega začetka, med poznavalci poznani tudi po izjemnih primerkih jedkanega stekla, pa se je na prelomu stoletja odvijalo prav posebno druženje: fine ljubljanske dame so namreč – navadno ob četrtkih med peto in sedmo uro popoldan – tam prirejale žurfikse, po domače: čajanke.
Preberi tudi: