Osmica in petica
Ob vikendih redkokdaj kuhava. Naj se popravim: Matej ob vikendih redkokdaj kuha.Ob nedeljah se pogosto povabiva k staršem na kosilo, sobota pa je dan za pico. Pred kratkim sem nekje zasledila reklamo za picerijo Osmica na Nazorjevi ulici, kjer naj bi bojda stregli prvo deep dish pico (torej bogato obloženo in spečeno v visoki posodi) v Ljubljani. Ker pa je takšna pica – tudi po priporočilu hišnega menija – primerna za dve osebi ali več in potemtakem veliko prerazkošna za dva človeka, ki jesta kot eden, sva se odločila, da jo zaužijeva kdaj drugič, z večjo družbo, danes pa dava prednost prav tako slavnim pica rolcam.
Zapletlo se je že na začetku. Z ulice namreč ni bilo moč ugotoviti, ali je picerija sploh odprta, isti občutek pa sva imela tudi, ko sva vstopila. To, da je restavracija popolnoma prazna, sicer še nič ne pomeni, ampak prav pretiranega zanimanja s strani strežnega osebja pa tudi nisva bila deležna. Ambient z oboki, prepleskanimi v rumeno barvo sicer deluje kar simpatično, manj vabljiv pa je bil A4 list na vhodnih vratih z napisom: Iščemo natakarico.
Ogledala sva si meni in se odločila za kombinacijo treh različnih okusov (gost ima – tako je navedeno v meniju – možnost izbire 2+2 ali 2+2+2). Zataknilo se je pri naročilu: natakar naju je obvestil, da je možna le kombinacija pol-pol. -Kako, če imate pa v meniju tako napisano? -Tega ne vem. Bom preveril pri picopeku. Brez besed sva se spogledala. Ko je bil s hrbtom obrnjen proti nama in že na pol poti do točilnega pulta, sva naročila še pijačo in omako salsa rosa.
Potem sva celotno naročilo slišala še enkrat, ko ga je malo preglasno in veliko premalo prijazno ponovil picopeku. Picopek zadeve ni komentiral. Čez dobrih deset minut sva brez kakršnih koli pripomb na mizo prejela kombinacijo 2+2+2. Zadeva očitno je izvedljiva. Jed je bila posrečeno postrežena v nekakšni leseni košarici, tudi okus je bil kar zadovoljiv. Sicer nikakršen presežek, ampak glede na situacijo kar sprejemljiv. Omako, ki ni bila nič drugega kot navadna paradižnikova omaka za pico z lepšim imenom, sva, jasno, prejela šele, ko sva pojedla že pol porcije, a se je tudi po tem praktično nisva dotaknila. Ob tem sva seveda lahko izvedela vse, kar so si imeli zaposleni za povedati.
Po kakšnih desetih minutah je v picerijo vstopilo še nekaj gostov (ki so delovali prav tako zmedeni kot midva) in vzdušje je postalo celo znosno. Kljub temu sva zelo na hitro pojedla in plačala kar pri pultu.
Preizkušanje njihove glavne specialitete bo tako raje še malo počakalo. Vsaj dokler ne zaposlijo tiste natakarice, ki jo (tako obupno) potrebujejo.
Za tolažbo sva zavila v Kavarno Union na kavo, čaj in 2 kosa pregrešno dragih tortic, kar naju je stalo toliko, kot kosilo poprej. Ampak za razliko od Osmice, ki je na testu padla po dolgem in počez, si čajanka v eni najlepših ljubljanskih kavarn zasluži čisto petico.