Trdinov vrh
Proti najslovitejšem hribovju jugovzhodne Slovenije in na njegov najvišji – Trdinov – vrh, sva bruhnila na drugi dan preteklega leta, le dobrih deset dni pred zadnjim in najbolj živce parajočim zagovorom mojega študijskega obdobja. Sprostitev v naravi je bila nujno potrebna in sprehod skozi mistične gozdove Gorjancev mi je kaj dobro del.
Vreme tega sicer ni bilo kaj prida: oblačno in megleno, čeprav je vremenska napoved še prejšnji večer obljubljala opoldansko razjasnitev. Na razgled z vrha sva tako lahko kar pozabila. Pri cerkvici na drugi strani meje sva pomalicala vsak svoj sendvič, se pogrela s pol termovke čaja, potem pa naju je leden veter, ki je bril okoli televizijskega oddajnika, pregnal v zavetje gozda. Ta je bil sila magičen, morebiti tudi zavoljo dveh šilc borovničk, ki sva jih prav nahitro srknila pri Gospodični.
Ko sva se vrnila domov, sem se za urico ali dve pomudila še pri Janezu T. in kar je res, je res: imel je povedati marsikatero poučno.