Junij
Junij je moj mesec. Ker na mamičinem vrtu kot nore zorijo temno rdeče maline, črne robide ter zelenjava vseh vrst in oblik, ki polni družinske hladilnike vse do pozne jeseni. Ker je to čas, ko temperature končno narastejo nad trideset stopinj in nastopi tista prva prava vročina, ki jo tako obožujem. Ker imam junija rojstni dan.
Letošnji je bil sploh nekaj posebnega. S karavanške Vošce smo jo mahnili naravnost v julijsko Planico, na adrenalinski spust po velikanki, zapoznelo izkoriščeno darilo lanskega rojstnega dne. Brez arhitekturnega izobraževanja tudi tokrat ni šlo – pod strokovnim vodstvom Muzeja za arhitekturo in oblikovanje sva se z Matejem sprehodila mimo nekaterih (nekdanjih) secesijskih kavarn v Ljubljani. Potem je nastopil moj rojstni dan in z njim skrivnostno potovanje v Italijo.
Kljub kisli vremenski napovedi smo se konec meseca v Italijo odpravili še enkrat – tokrat v Dolomite, in to z motorjem.
Kaže, da je junija vse še malce bolj lepo in prav.