Yuval Noah Harari: Homo Deus. Kratka zgodovina prihodnosti
Zadnji avtor, ki se me je s svojim pisanjem dotaknil na podoben način kot Harari, je bil Bryson. A medtem ko Bryson navaja zgodovinska dejstva, Harari predvideva možne scenarije človeške prihodnosti. Malo prestraši, ogromno nauči, veliko da misliti. In ježi kocine na hrbtu. Tole so izbrane cvetke.
“Beseda mir je zato dobila nov pomen. Za prejšnje rodove je bil mir začasna odsotnost vojne. Zdaj je mir neverjetnost vojne. Ko so ljudje leta 1913 govorili, da med Francijo in Nemčijo vlada mir, so hoteli povedati, da ‘Francija in Nemčija ta hip nista v vojni, vendar kdo ve, kaj bo prineslo prihodnje leto’. Ko zdaj rečemo, da med Francijo in Nemčijo vlada mir, hočemo povedati, da ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi si mogli predstavljati, da bo med državama izbruhnila vojna. Takšen mir ne vlada le med Francijo in Nemčijo, temveč tudi med večino držav (čeprav ne vsemi). Nič ne napoveduje, da bi prihodnje leto med Nemčijo in Poljsko, Indonezijo in Filipini ter Brazilijo in Urugvajem lahko izbruhnila vojna.
Novi mir niso samo hipijevske sanjarije. Nanj računajo tudi vpliva željne vlade in pohlepne korporacije. Ko v Mercedesu načrtujejo prodajno strategijo za Vzhodno Evropo, ne razmišljajo o tem, da bi Nemčija lahko zavzela Poljsko. Gospodarske družbe, ki s Filipinov uvaža poceni delovno silo, ne skrbi, da bi lahko Indonezija prihodnje leto napadla Filipine. Ko se brazilska vlada sestane za razpravo o proračunu za naslednje leto, nihče ne razmišlja o tem, da bi brazilski obrambni minister lahko vstal, udaril s pestjo po mizi in zavpil: ‘Samo malo! Kaj pa, če bomo hoteli zavzeti Urugvaj in ga napademo? Te možnosti niste upoštevali. Za financiranje tega napada moramo nameniti pet milijard dolarjev.’ Seveda je nekaj držav, v katerih bodo obrambni ministri rekli kaj takega, tako kot obstajajo območja, na katerih se novi mir ni mogel zasidrati. To zelo dobro vem, saj živim na enem takih območij. Vendar so to izjeme.
…
Lakota, bolezni in vojne bodo v prihodnjih desetletjih verjetno terjale še na milijone žrtev. Vendar to niso več neizogibne tragedije, ki jih nemočno človeštvo ne more doumeti in obvladovati. Nasprotno, postale so težave, ki jih lahko obvladujemo. S tem nočem zmanjšati pomena trpljenja več sto milijonov ljudi, ki jih pesti revščina − milijonov tistih, ki jih vsako leto pokosijo malarija, aids in tuberkuloza, in milijonov tistih, ki so ujeti v začarani krog nasilja v Siriji, Kongu in Afganistanu. Ne pravim, da so lakota, bolezni in vojne popolnoma izginile z zemeljskega obličja in da se lahko nehamo vznemirjati zaradi njih. Prav nasprotno! Ljudem se je v preteklosti vselej zdelo, da so te težave nerešljive in da jih zato sploh nima smisla poskušati reševati. Ljudje so Boga prosili za čudeže, sami pa niso zares poskušali izkoreniniti ne lakote, ne bolezni, ne vojn. Tisti, ki trdijo, da je svet v letu 2016 enako lačen, bolan in nasilen kakor leta 1916, samo ponavljajo prastaro defetistično prepričanje, da človeštvo kljub neznanskim prizadevanjem v 20. stoletju ni doseglo ničesar, da so bile zaman vse medicinske raziskave, gospodarske reforme in mirovne pobude. Če to drži, potem verjetno nima smisla vlagati časa in denarja v nove medicinske raziskave, gospodarske reforme in mirovne pobude, kajne?
…
Silovit razvoj na področjih, kot so genski inženiring, regenerativna medicina in nanotehnologija, podpira še spodbudnejše napovedi. Nekateri strokovnjaki menijo, da bodo ljudje smrt premagali do leta 2200, drugi, da do leta 2100. Kurzweil in de Grey sta še bolj optimistična. Pravita, da bo vsak, ki bo imel leta 2050 zdravo telo in zdrav bančni račun, dobre možnosti za nesmrtnost, pri čemer bo smrt premagoval po desetletjih. Pravita, da bomo približno vsakih deset let odšli na kliniko, kjer bodo poskrbeli za našo preobrazbo. Ozdravili nas bodo bolezni, obnovili propadajoča tkiva ter izpopolnili dlani, oči in možgane. Zdravniki bodo do naslednjega zdravljenja iznašli že kup novih zdravil, izboljšav in naprav. Če imata Kurzweil in de Grey prav, na ulici morda že srečujete nesmrtnike – vsaj tisti, ki se sprehajata po Wall Streetu in Peti aveniji.Ti ljudje bodo v resnici neumrljivi, ne nesmrtni. Prihodnji nadljudje bodo v nasprotju z Bogom še vedno lahko umrli v vojni ali nesreči, in iz onstranstva jih ne bo mogoče z ničimer priklicati nazaj. Vendar njihovo življenje v nasprotju z nami, smrtniki, ne bo imelo roka uporabnosti. Dokler jih ne bo razstrelila kakšna bomba ali povozil avto, bodo lahko živeli v nedogled. Zato bodo verjetno tako živčni, kot ni bil v zgodovini še nihče. Mi, smrtniki, vsak dan tvegamo, saj vemo, da se bo naše življenje tako ali tako enkrat končalo. Zato hodimo na trekinge v Himalajo, plavamo v morju in počnemo še številne druge nevarne stvari, na primer prečkamo cesto in jemo v restavraciji. Toda če verjamete, da lahko živite večno, bi bili nori, če bi tvegali in neskončnost zapravili.
…
Če mislite, da so verski fanatiki z žarečimi očmi in plapolajočimi bradami brezobzirni, počakajte, da boste videli, česa so zmožni ostareli trgovski mogotci in veneče hollywoodske starlete, ko se jim bo zdelo, da je eliksir življenja na dosegu rok. Če oziroma ko bo znanost dosegla velik napredek v boju proti smrti, se bo bitka iz laboratorijev preselila v parlamente, na sodišča in ulice. Ko bodo znanstvena prizadevanja kronana z uspehom, bodo sprožila srdite politične spore. Izkazalo bi se lahko, da bodo vse vojne in vsi spopadi v zgodovini le bled uvod v pravi boj, ki je pred nami – boj za večno mladost.
…
Kaj bi se zgodilo, če bi redka mutacija ustvarila veverico, ki bi po enem samem lešniku doživela trajno blaženost? Teoretično bi to lahko dosegli s predelavo veveričinih možganov. In kdo ve, morda je neka srečna veverica pred milijoni let to tudi zares doživela. Njeno življenje je bilo izjemno srečno, vendar hkrati izjemno kratko, in to je bil konec te redke mutacije. Blažena veverica namreč ne bi več iskala lešnikov, partnerje pa še toliko manj. Rivalske veverice, ki so lahkoto občutile že pet minut po zaužitju lešnika, so imele veliko boljše možnosti za preživetje in prenos genov na naslednji rod. Iz enakega razloga nas redko za dolgo zadovoljijo tudi naši ‘lešniki’ – donosne službe, velike hiše, čedni partnerji.Nekaterim se to ne zdi tako slabo, saj nas ne osrečuje cilj, temveč pot. Vzpon na Mount Everest vzbuja veliko večje zadovoljstvo kot stanje na njegovem vrhu, spogledovanje in predigra sta vzburljivejša od orgazma, opravljanje prelomnih laboratorijskih poskusov je zanimivejše od pohval in nagrad. Pa vendar to komaj kaj spremeni sliko. Samo kaže, da nas evolucija obvladuje z najrazličnejšimi užitki. Včasih nas zapelje z imenitnimi občutki blaženosti in spokoja, spet drugič nas požene naprej z vznemirljivimi občutki vzhičenosti in navdušenja.
…
Če srečo enačim z bežnimi občutki ugodja in hlepim po tem, da bi jih doživel čim več, mi ne preostane drugega, kot da jih nenehno iščem. Ko jih končno doživim, hitro izpuhtijo. Ker me zgolj spomin na minule užitke ne bo zadovoljil, moram vse začeti znova. Nič trajnega ne bom dosegel niti po desetletjih iskanja – nasprotno, čim bolj hlepim po prijetnih občutjih, tem večji stres in nezadovoljstvo bom občutil. Da bi dosegli pravo srečo, moramo iskanje prijetnih občutij upočasniti, ne pa ga pospešiti.
…
Nadgradnja sapiensa po postopen zgodovinski proces, in ne hollywoodska apokalipsa. Homo sapiensa ne bo iztrebil upor robotov. Nasprotno, najverjetneje se bomo kot vrsta nadgrajevali korak za korakom ter se pri tem združevali z roboti in računalniki, dokler se naši zanamci ne bodo ozrli in spoznali, da niso več tista vrsta živali, ki je napisala sveto pismo, zgradila Veliki kitajski zid in se smejala norčijam Charlieja Chaplina. To se ne bo zgodilo v enem dnevu ali letu. Pravzaprav se skozi nešteta vsakdanja dejanja dogaja že zdaj. Vsak dan milijoni ljudi svojemu pametnemu telefonu podelijo nekoliko več nadzora nad svojim življenjem ter poskusijo nov in učinkovitejši antidepresiv. Ljudje bodo v iskanju zdravja, sreče in moči najprej spremenili eno lastnost, nato pa še eno in še eno, dokler naposled ne bodo več ljudje.
…
Recimo, da genska preiskava pokaže, da bo vaša bodoča hči najverjetneje pametna, lepa in prijazna, vendar bo bolehala za kronično depresijo. Mar ji ne bi hoteli s hitrim in nebolečim posegom v epruveti prihraniti leta trpljenja?In zakaj ji ne bi mimogrede omogočili še nekaj drugih stvari? Življenje je trdo in naporno že za zdrave ljudi. Deklici bi nadpovprečno zmogljiv imunski sistem, nadpovprečni spomin in izrazita dobra volja gotovo prišli prav. Pa tudi če tega ne bi hoteli narediti pri svojem otroku – kaj, če to pri svojih počnejo sosedje? Bi hoteli, da vaš otrok caplja za njimi? In če vlada državljanom prepove inženiring naraščaja, kaj, če to počnejo Severnokorejci ter ustvarjajo izjemne genije, umetnike in športnike, ki so veliko boljši od naših? In tako se z majhnimi koraki približujemo katalogu otrok, ustvarjenih z genskim inženiringom.
…
Če smo iskreni, ve znanost o umu in zavesti osupljivo malo. Trenutno prevladuje misel, da zavest ustvarjajo elektrokemične reakcije v možganih in da duševne izkušnje opravljajo nekakšno bistveno obdelavo podatkov. Vendar nihče ne ve, kako skupek biokemičnih odzivov in električnih tokov v možganih ustvarja subjektivno izkustvo bolečine, jeze in ljubezni. […] Ko se na tisoče avtomobilov po polžje pomika po ulicah Londona, to imenujemo prometna gneča, vendar ta ne ustvari nekakšne velike londonske zavesti, ki lebdi nad Piccadillyjem in si govori: ‘Ti šment, mislim, da sem obtičala!’ Ko milijoni ljudi prodajo milijarde delnic, to imenujemo gospodarska kriza, vendar noben veliki duh Wall Streeta ne godrnja: ‘sranje, mislim, da sem v krizi.’ Ko se bilijoni vodnih molekul združijo na nebu, to imenujemo oblak, vendar se ne pojavi nobena oblačna zavest, ki bi rekla: ‘Počutim se deževno.’ Kako torej, da se takrat, ko se po mojih možganih premikajo milijarde električnih signalov, pojavi moj um, ki se počuti besnega? Leta 2016 nimamo pojma, kako.
…
Tradicionalni pogled na svet kot na torto nespremenljive velikosti predpostavlja, da na svetu obstajata le dve vrsti virov – surovine in energija. Toda v resnici so tri vrste virov – surovine, energija in znanje. Surovine in energija so omejene; čim več jih porabite, tem manj jih imate. Nasprotno pa je znanje rastoč vir; več ko ga uporabljate, več ga imate. Ko razširite svoje znanje, lahko dobite tudi dostop do več surovin in energije. Če v iskanje nafte na Aljaski vložim sto milijonov dolarjev in afto najdem, bom sam imel več nafte, moji vnuki pa manj. Če pa sto milijonov dolarjev namenim za raziskovanje sončne energije ter najdem nov in učinkovitejši način za njeno izkoriščanje, bomo imeli več energije jaz in moji vnuki.
…
Če bi liberalec junija 1914 zaspal in se zbudil junija 2014, bi mu bilo vse zelo znano. Ljudje znova verjamejo, da bo svet užival v miru in blaginji, samo posameznikom moramo dati več svobode. Vse 20. stoletje se zdi kakor velika napaka. Človeštvo je spomladi 1914 drvelo po liberalni hitri cesti, narobe zavilo in zapeljalo v slepo ulico. Potrebovalo je osem desetletij in tri strahotne globalne vojne, da je spet našlo pot na hitro cesto. Ta desetletja seveda niso bila popolna potrata časa – dala so nam antibiotike, jedrsko energijo in računalnike pa tudi feminizem, konec kolonializma in svobodno spolnost. Poleg tega se je liberalizem iz izkušnje nekaj naučil in je manj domišljav, kot je bil pred enim stoletjem. Od socialističnih in fašističnih tekmecev je prevzel različne ideje in ustanove, zlasti zavezo, da javnosti zagotavlja izobraževanje, zdravje in službe socialne pomoči. Vendar je osnovni liberalni paket ostal presenetljivo enak. Liberalizem še vedno postavlja osebne svoboščine nad vse ter še vedno trdno verjame v volivce in potrošnike. Na začetku 21. stoletja je to edini nazor.”