Po panoramski cesti na Dobrač
Na avstrijsko Koroško se nisva podala, ker bi prelezla že vse domače vrhove, od tega naju loči še zajetno število vzponov in najmanj nekaj let. Ne, razlog za ta enodnevni izlet je bila v prvi vrsti panoramska cesta, ki pelje na Dobrač – Beljaška alpska cesta oz. Villacher Alpenstraße, ena od mnogih avstrijskih gorskih cest, nič manj posebna od tistih proti Velikemu Kleku, Klomnocku, v Dolomite ali do umetnega jezera Kölnbrein nad dolino Malta.
Na enem od prvih (od skupno enajstih) postajališč šestnajstkilometrske serpentinaste ceste v najstarejšem koroškem naravnem rezervatu se je odprl pogled na s soncem obsijani Beljak. Cesta je nato zavila na drugo stran hriba, od koder se je, ovinek za ovinkom, odpiral vse lepši razgled proti Julijcem, Karavankam in Dolomitom. Sledili so alpski parki z rožami divjih barv ter slavna, krušljiva prepadna stena Rdeča peč (Rote Wand) z ravno tako divjo razgledno ploščadjo, umeščeno nad vrtoglavim štiristometrskim breznom. Najino malo, brezstrešno zeleno strelo sva pustila na planini Trata (Rosstratte), se v tamkajšnji koči okrepčala z zajetno porcijo pravega hribovskega kosila in jo nato po makadamski cesti, ki se vije kroginkrog hriba, mahnila proti vrhu.
Čez uro in pol sva mimo brezskrbno pasočih se krav, visokih lesenih snegobranov, gromozanske televizijske antene in moderno zasnovane gorske koče, v kateri so nama v zameno za poslednji drobiž postregli z najbolj osvežilnim bezgovim sokom, kar sva jih kdaj pila, prispela do najvišje točke z najvišje ležečima cerkvicama v Evropi. Sprehodila sva se po grebenu, posedela v zavetju za cerkvico, opazovala ujede, ki so krožile nad nama, si v planinski dnevnik pritisnila štempelj, za njuno zbirko osvojenih vrhov fotodokumentirala gorska kolesarja, občudovala gore pred seboj in jezera v dolini.
Zvečer sva se sprehodila čez prazen Beljak in v kavarni na glavnem trgu spila kokakolo. A čez tisti bezgov sok tik pod vrhom hrastove gore ga ni.