Tri gracije v Dalmaciji: Korčula

Z mami in s sestro se zadnjih nekaj let, če nam le uspe najti ustrezen termin, za nekaj dni odpravimo skupaj na morje. Ciljna destinacija je bila do sedaj še vsakokrat hrvaška obala: začele smo v Istri, nadaljevale v Kvarnerju, nato pa smo se počasi in lagodno zasidrale na otokih Srednje in Južne Dalmacije. Povsod je bilo lepo, a na Korčuli najlepše.

Plovi mala barka

Mami je bila že od kar pomnim zaljubljena v Dalmacijo. V dalmatinsko glasbo in njen melos, v odmev dalmatinskih klap na ozkih ulicah romantičnih obalnih mest. In ko smo se tiste vroče sobote spuščali na splitsko letališče (tisto leto je bil dopust pač sila graciozen), je že mencala od navdušenja. V Splitu smo se vkrcale na trajekt za Korčulo, v Veli Luki pa na avtobus za mestece Korčula čisto na drugi strani otoka. Avtobus je suvereno polagal ovinke in občasno ustavil v kakšnem manjšem kraju ob cesti. Mimo nas so švigala polja, borovi gozdički in vinogradi, tu in tam pa smo v daljavi za trenutek že ugledali kakšno rajsko uvalo.

Kuća pored mora

Še danes ne vem kako, ampak Kristini se je takrat posrečilo, da je le nekaj dni pred odhodom našla apartma v starem delu mesta, na polotočku, posejanem s kamnitimi hišami in malimi ulicami. V eni od takih ozkih, visokih hiš se je nahajalo tudi naše stanovanje – čisto na vrhu strmih stopnic, s teraso na strehi in razgledom na vse strani. Na obzidju, le nekaj korakov stran, so bile stopničke, pod njimi pa morje. Cel teden bi brez težav lahko preživele kar na tistih nekaj kvadratih.

Pa nismo. Na obhod je bilo treba še isti večer, naslednji dan pa najmanj na dve plaži. Dejstvo, da smo bile na otoku brez avtomobila, nas ni prav nič oviralo. Javni avtobusni promet nas je prepeljal v vsa večja mesta na otoku, do talepših plaž pa smo pač malo popešačile. Če se nam to ni ljubilo, smo doma le popokale vsaka svojo brisačo in se za obzidjem okopale v kristalno čisti vodi. Enkrat smo se na celino, v mesto Orebić, zapeljale s trajektom, spet drugič nas je prijazni domačin s čolnom transportiral na otoček Badija, kjer nas je tistega dne dodobra prijelo sonce. Nismo bile edine, ki smo po otoku potovale z busom, javnega transporta so se posluževali številni nemški in nizozemski turisti, na enem od takšnih izletov v neznano smo spoznale mlado družinico iz Nemčije, katere glavni član je bilo majhno dekletce, ki je ravno dobro začelo govoriti, njen besedni zaklad tistega dne (in verjetno tudi celotnega dopusta) pa se je vrtel okrog dveh besed: korsula, korsula!

Poleg bojda ene najlepših cerkva v Dalmaciji, slavne katedrale sv. Marka, smo si ogledale največjo znamenitost Korčule – hišo, v kateri naj bi v trinajstem stoletju živel sam Marko Polo. Povzpele smo se na zvonik, z obzidja opazovale jadrnice v marini in nasploh počele skoraj vse, kar se na Korčuli pač počne. Zaradi močnega navala turistov in hudo visoke vstopnine smo izpustile le Moreško, tradicionalno viteško igro, ki jo v odprtem gledališču prirejajo vsako poletje. Malo smo tudi zapravljale, večinoma za jedačo. Ker ji je starega odpihnil prijetno sveži maestral, si je bila mami primorana kupiti nov slamnik, za zraven pa v Borovem še sandale s polno peto. V isti trgovini sem si sama kupila mornarske Startasice, Kristina pa se je prav potiho najedala z brezplačnimi bonboni. Teden je minil kot bi mignil.

Dalmacija u mom oku

Katamaran, s katerim smo se peljale nazaj proti Splitu, nas je veliko prehitro odtujil od malega mesta na najlepšem dalmatinskem otoku in že po prvih nekaj miljah nam je bilo vsem kar malo težko, da se počitnice zaključujejo. V Splitu smo imele dovolj časa za mirno kosilo, rundo dalmatinskih pesmi in sprehod skozi bolšjak starin, a nam je nato kljub temu uspelo zamuditi avtobus do letališča. Ko smo kakšno uro zatem sebe in prtljago končno privlekle do okenca za check-in pa se nam je strgal še eden od kovčkov in izgledalo je, kot da tri gracije na noben način ne želijo zapustiti Dalmacije…

O tistem razgledu z vrha terase pa je mami sanjala še več mesecev.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja