Z avtom po Islandiji: na jug

Četrti dan našega potovanja smo zapustili Reykjavík in začeli tisti pravi islandski roadtrip. Bil je to prvi, južni odsek dobrih tisoč tristo kilometrov dolge krožne ceste, ki smo se je lotili v nasprotni smeri urinega kazalca. Prtljažnika naših dveh Dusterjev sta bila polna skoraj do stropa, za kar je bilo krivo dejstvo, da se je bilo treba založiti s hrano za naslednjih nekaj dni, vključno z dvanajstimi cimetovimi polžki, vsled katerih smo se še zadnjič zapeljali skozi prestolnico in za katere smo odšteli skoraj toliko kot za škatlo špecerije v enem od cenovno ugodnejših supermarketov. To je bila ena (pravzaprav pa kar edina) rešitev, s katero smo vsaj malo nižali sicer precej visoke stroške počitnikovanja na Islandiji.

Do naslednjega prenočišča v vasici Fagrahlið, nekdaj ene večjih kmetij tiste regije, sta nas ločili debeli dve uri vožnje. Mimo nas je znova drvela zelena pokrajina, v kateri so kraljevale ovce, konji in bale sena. Na veselje najmlajšega, v resnici pa tudi vseh ostalih članov naše druščine, se je manjša čreda konj pasla tudi na posestvu naše stanodajalke, prijetno zgovorne gospe P. v poznih zrelih letih. Od nje smo izvedeli marsikaj, med drugim tudi, da se imajo Islandci za izgradnjo krožne ceste v veliki meri zahvaliti ameriški vojski, ki je imela dobrega pol stoletja (od začetka petdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do leta dva tisoč šest) v Keflavíku svojo bazo ter da ravno iz tega po vsej verjetnosti izvira islandska naklonjenost do Američanov. To se kaže v avtomobilih, ki jih vozijo, sladkarijah, ki so na voljo v trgovinah in v obliki poštnih nabiralnikov, nameščenih ob dovozih k hišam. Medtem ko je veliko lepih besed namenila islandski pokrajini in preprostim ljudem na podeželju, pa je imela kar nekaj krepkih za povedati o glavnem mestu, grajenju nepotrebnih stanovanj in dragih hotelov ter pohlepu in trošenju denarja njenih sonarodnjakov, nespornih potomcev Vikingov – slednji naj bi namreč sloveli po hedonističnem uživanju nagrabljenega bogastva. Na verandi nas je pričakala psička Bella, ki je držala stražo pred za zvečer pripravljenim masažnim bazenom, po domače jacuzzijem. A prej sta nas čakali še dve postojanki in medtem ko nam je gospa P. v polkletno stanovanje nosila odeje iz gosjega perja, smo jo mi mahnili do prvih dveh od številnih slapov, ob katerih nam bo v naslednjih nekaj dneh zastajal dih.

Slapovi, polja lave in vulkan

Seljalandsfoss svojimi šestdesetimi metri ni najvišji na Islandiji pa tudi največji ne, je pa zaradi jame in poti, ki vodi za njim, brez dvoma eden od najzanimivejših. Le pičlih dvesto metrov naprej vzdolž istega hriba se nahaja slap Gljúfrabúi, do katerega je mogoče priti skozi ozek skalni prehod, malo po vodi in malo po kamnih, a je pot vredna vsakega truda: po nekaj metrih se pred drznim obiskovalcem namreč odpre votlina brez strehe, skozi katero se po stenah zliva čudovita bela voda.

Prijetno popršeni smo se nato odpravili na zadnji ogled tega dne – polja lave ob vznožju enega od najslavnejših islandskih vrhov, ledenika Eyjafjallajökull. Cesto je prečkala čreda konj, z nami so nekaj časa tekmovale ovce. Nato nas je pričakal prvi pravi makadam: F-road, cesta, po kateri je dovoljeno voziti le z vozili na štirikolesni pogon. S travo poraščena pobočja je zamenjal črn pesek, vzdolž doline je po poljih lave tekla siva reka, ki smo jo enkrat celo prečili. To je bila prva, še zdaleč pa ne zadnja vožnja čez vodo in vsaj trije od šestih članov naše druščine so v tem močno uživali. Nizka oblačnost nam je preprečevala pogled na vulkan, a se nam je kmalu nasmehnila sreča. Ko smo se po dobri uri vožnje, sredi ničesar, obdani s črnimi hribi in deročo vodo, ustavili ob cesti (na za to namenjenem izogibališču, vožnja izven označenih poti je namreč povsod po Islandiji strogo prepovedana in se kaznuje z vrtoglavo visokimi globami), so se oblaki razprli in za kratek čas je izza njih pokukal zasnežen vrh ledenika.

Zvečer smo se prvič na tem potovanju, še zdaleč pa ne zadnjič, namakali v masažnem bazenu, tj. jacuzziju.

V hribe

Nov dan, nov slap. Skógafoss, meni eden najlepših na Islandiji, ki v razponu petnajstih metrov pada s šestdeset metrov visokega klifa, je že od daleč deloval precej impresivno. Bolj ko smo se mi približevali, mogočnejši je postajal, mi pa vedno bolj mokri. Po njegovi desni strani so v hrib nameščene jeklene stopnice, ki vodijo do razgledne ploščadi, izhodišča za številne (tudi večdnevne) pohode po dih jemajoči pokrajini, polni brzic, velikih skal in zelenih pobočij.

Pot smo nadaljevali naprej proti vasici Vík: na naši levi se je odpiral pogled na bel jezik ledenika Mýrdal, na desni so se raztezala več kilometrov dolga ustja rek, posejana s črnim peskom. Ampak nedelja je bil dan za v hribe. Na postaji lokalnega radia je špilal Your Man Josha Turnerja, mi pa smo z glavne ceste zavili na makadam. Nikoli si nisem predstavljala, kako raznolika je lahko islandska pokrajina in to le v razdalji nekaj deset kilometrov. Črnim plažam so sledila polja lave, poraščena s sivim mahom, zeleni pašniki, prostrani, že skoraj puščavski griči vseh odtenkov sive in rjave, tu in tam v pasovih preraščeni z mahom fluorescentno zelene barve. Prečkali smo reke in se vzpenjali čez prelaze, barva ceste se je ponekod zlila s pokrajino občasno prešla v dobro utrjen kolovoz. Po slabih treh urah nepozabne vožnje smo prišli na cilj: obalo jezera Langisjór.

Na parkirišču poleg novozgrajenega info centra (kot povsod po otoku izdelanega iz nevpadljivega sivega lesa), sta bila parkirana dva avtodoma, v s količki in vrvjo označenem kampu je bil postavljen provizoričen šotor. Sredi ničesar je bila iz tal potegnjena cev, nad njo pa za potrebe morebitnih kampistov umeščen umivalnik. Povzpeli smo se na hrib nad jezerom in pogled, ki se je odprl pred nami, je bil fenomenalen. Barve vode in okoliških hribov so se spremenile vsakič, ko je izza oblakov posijalo sonce. V daljavi se je bleščal delček, zares majhen delček največjega evropskega ledenika Vatnajökull. Sedeli smo na skalah in zrli v daljavo.

Nazaj smo se vrnili po isti poti in v obratnem vrstnem redu znova občudovali raznolika pobočja hribovja. Oblaki so se razkadili in ko smo se vrnili na našo malo farmo, je sonce prav kičasto obsijalo Eyjafjallajökull, ki ga je bilo sedaj mogoče opazovati celo skozi kuhinjsko okno. To je bil brez dvoma eden tistih dni, ki se človeku pač za vedno vtisnejo v spomin.

Kamnit lok, črna plaža, bazaltni stebri in bobrova soteska

Vsak prvi ponedeljek v avgustu je na Islandiji državni praznik. Imenuje se Commerce Day in je neke vrste praznik dela malih trgovcev. To je pravzaprav podaljšan vikend, ki ga Islandci večinoma preživijo na prostem: kampirajo, hodijo na festivale, kurijo majhne kresove. Od še praznično razpoložene gospe P. smo se poslovili že zgodaj zjutraj in nadaljevali pot vzdolž južne obale. Prvi postanek smo naredili na najjužnejši točki celinske Islandije – rtu Dyrhólaey, na katerem stoji istoimenski svetilnik, pod njim pa se v morje razteza istoimenski kamnit lok. V daljavi so iz vode štrleli črni stebri lave, pred nami pa se je ležala Reynisfjara, ena najslavnejših črnih plaž na svetu in naša naslednja destinacija.


Vsled omenjenega slovesa je bila primerno obljudena, a le prvih nekaj korakov. Upam si reči, da se je prav vsak od obiskovalcev tam znašel zaradi edinstvene jame iz bazaltnih stebrov, pa zaradi špičastih vulkanskih čeri in penečega se belega morja, ki v kombinaciji z rahlo meglico ustvarjajo zares mistično vzdušje. Z malo sreče je bilo tu in tam moč ugledati tudi kakšnega mormona, ki se je s klifa pognal v morje. Tisti najbolj drzni smo se sprehodili po robu bele pene, čeprav približevanje vodi zaradi občasnih “zahrbtnih valov”, na katere že na začetku opozarja več tabel, zahteva izjemno previdnost.

Pot smo nadaljevali čez Eldhraun, največje polje lave na svetu, ki se je raztezalo na vse štiri strani in mu pri delni oblačnosti sploh ni bilo videti konca. Zaradi podobnosti površja s tistim na luni, so astronavti Apolla 11 tukaj vadili svojo hojo. Z glavne ceste smo znova odvili proti notranjosti in nekaj kilometrov vozili po pokrajini, ki je resnično delovala precej izvenzemeljsko. Kanjon Fjaðrárgljúfur, naslednji na seznamu, si je že opomogel od turističnega opustošenja, ki ga je pred leti povzročil kanadski bober, potem ko je tukaj posnel videospot. Sprehodili smo se po robu zelene soteske in občudovali bele slapove, ki so se na dnu spreminjali v črno reko. Za leseno mizo na travi – takšnih je povsod po Islandiji polno – smo si priredili piknik malico.

Ko smo zapuščali sotesko, smo se hkrati poslavljali od južne regije in počasi vstopali v vzhodni del otoka. Za nami je bila že dobra tretjina potovanja in zdelo se mi je, da smo videli in doživeli že ogromno in prav nič hudega ne bi bilo, če bi ga na tistem mestu zaključili. Potem smo vstopili v svet ledenikov…

Fotke: perkophotography et moi.

Preberi tudi: Z avtom po Islandiji: Reykjavík in Zlati krog

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja