Črnomaljska z vlakom

Če bi mi kdo pred dobrim letom dni, ko sem se s kolesarjenjem spogledovala še bolj na daleč, rekel, da bom v ne tako daljni prihodnosti brez hujših naporov pribrcala iz Ljubljane do Črnomlja, bi mu rekla, da se mu je skisala pamet. Pa sem. Včeraj, v krepkih štirih urah, z nekaj truda in v družbi dveh fantov, ki v moje sposobnosti nista podvomila niti za hip.

V dobrih petindevetdeset kilometrov dolgo turo sta me nahecala dva dni poprej in mi obljubila, da bomo vozili počasi, se ustavili na najmanj eni kokakoli ter da na poti ni nobenih hujših klancev, razen tistega malo daljšega čisto pred koncem. Obdani z jutranjimi meglicami smo z Livade štartali ob pol sedmih in ravno prav ogreti za šalo pohrustali prvi vzpon med Škofljico in Šmarjem-Sap. Naslednji, daljši in nekoliko bolj zložen, je sledil dobre pol ure zatem in pri spustu v Višnjo Goro sem se začela zavedati, da v celotni zadevi pravzaprav kar močno uživam. Res je, da sta fanta verjetno vozila bistveno počasneje kot sicer, a meni se je zdelo, da naš mali trio leti kot strela in ko sta me v Ivančni Gorici, ob kratkem postanku in energijskih ploščicah obvestila, da je za nami že tretjina poti, me je proti Muljavi kar odpihnilo.

Do Žužemberka je vožnja minila kot bi mignil in šele ko smo v Soteski prečkali Krko in so noge postajale vse bolj šibke, me je vzpon čez Črmošnjice in Brezovico začel rahlo skrbeti. A mi je kokakola pri Henriku v Loški vasi vlila novih moči: na vrh prelaza sem sicer prisopihala počasi in s povečanim srčnim utripom, a brez ekstremnih naporov in postankov in sledila je najdaljša in najbolj adrenalinska etapa tega dne – spust proti Semiču in Črnomlju.

Na stopnicah Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj, ene najlepših stavb daleč naokoli, smo pomazali bojda najslastnejši črnomaljski sladoled, nato pa je po nekaj ovinkih skozi mestno jedro Strava naštela sto kilometrov. Moja in Rokova prva stotka – za kolesarski ego zares dober občutek.

Dvajset do enih smo že obešali kolesa v kolesarskem kupeju vlaka za Ljubljano in skoraj vso pot do doma bingljajoči skozi okno opazovali dolenjske griče, posejane s koruznimi polji, vmes pa štorklje, terence, preraščene s travo, ohcet na domačem dvorišču. Od glavne postaje v Ljubljani do doma je s specialko slabih deset minut, pet od teh nas je za dramatičen zaključek izleta prala popoldanska nevihta.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko