Gradiško jezero in ruševine gradu Rožek

Med Lukovico in Moravčami, le dvajset minut vožnje iz Ljubljane, ugnezdeno med gozdnatimi griči, čepi Gradiško jezero. Da gre pravzaprav za mokri zadrževalnik na reki Drtijščici, ki je nastal ob gradnji štajerske avtoceste, čigar namen je zmanjšati ogroženost pred poplavami v srednjem in spodnjem toku reke Radomlje, vas bodo že takoj ob prihodu na makadamsko parkirišče poučile informativne table. Hitro boste poučeni tudi o tem, da sobota popoldan morda ni najboljši čas za sprehod tod okrog, še posebej če imate radi samoto.

Z informativnih tabel boste pav tako izvedeli, da naj bi se na tem mestu jezero nahajalo že pred davnimi časi, o čemer pripovedujeta kar dve legendi. Po prvi naj bi v jezeru nekdaj živel zmaj, ki ga je, potem ko je ta zahteval žrtev v obliki graščakove hčerke, ubil berač in bil za to bogato nagrajen. Druga legenda pravi, da naj bi se graščaka bližnjih gradov Gradišče in Rožek eden k drugemu po jezeru vozila na obisk in skupaj lovila ribe. Ko je graščak z gradu Rožek nato tlačanom ukazal, da prekopljejo jez, je voda odtekla, na mestu, kjer je bilo jezero, pa so nastali pašniki.

Čolnarjenje danes sicer ni dovoljeno (razen, ko se na njem enkrat na leto odvija jadralna regata), pač pa je ob jezeru kar nekaj ribičev. Midva nisva preveč za to, pa sva se raje sprehodila po dobre štiri kilometre dolgi krožni poti. Na strmejših pobočjih je gozd segal vse do vode, na južnih, položnejših, so se nad nama raztezali travniki in njive. Na enem od njih (pokošenem, se razume, in ne na njivi, jasno) sva razgrnila kockasto odejo in pojedla ostanke kosila prejšnjega dne. V plitvi vodi je čepela čaplja, na gladini je vsake toliko glasno pljusknilo, v krošnjah so žgoleli ptički. Sprehajalci so se porazgubili vsak v svojo smer in o začetni gneči, ki je vladala na parkirišču, ni bilo ne duha, le še malo sluha.

Okolica jezera je prepredena s pohodnimi potmi, v njegovi bližini se nahaja marsikatera manj obljudena znamenitost. Ob jezeru vodi del Rokovnjaške poti, sicer dolge slabih šestdeset kilometrov, v vasi Gradišče bojda stoji markantna cerkev sv. Marjete, dve uri hoda vam bo vzel pohod na Limbarsko goro. Na južni obali jezera se v gozd odcepi pot, ki pelje do ruševin gradu Rožek. Pot je kratka in nezahtevna, ostanki srednjeveškega gradu, ki je bil ruševina že za časa Valvasorja in do katerih se je zaradi bujnega rastja potrebno malce poplaziti med drevesi, pa se skrivajo na griču nad samotno domačijo. Če ste pametni, boste ubrali to, krajšo pot, ki vas bo do ruševin pripeljala v dobrih dvajsetih minutah. Če bi radi s seboj domov prinesli tudi kakšnega klopa, pa se lahko odločite tudi za tadaljšo, ki se od jezera strmo v gozd odcepi že precej na začetku in vodi proti Limbarski gori. V tem primeru se bodo pred vami po nekaj deset minutah hoje odprli lepi razgledi na s cerkvicami posejane gričke, med drevesi bo priskakljala kakšna srna, v vasi Vinje vas bo s travnika pozdravil kozliček ali pa vsaj vaški kuža. Po kateri sva se sprehodila midva, verjetno ni potrebno posebej poudarjati.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja