Prva letošnja: Barjanka

Ko sem pred dobrimi tremi leti objavila prvi pa tudi edini zapis o Barjanki, sem bila v cestnem kolesarjenju še popolna začetnica. Vzponi so mi bili španska vas, pravilno nisem znala odvoziti niti najmanjših klancev, pri spustih sem preveč in predolgo stiskala zavore. V lažjo sem prestavljala prepozno, zaradi česar je padla marsikatera sočna. Ob postankih sem se občasno spozabila, da je pred sestopom iz pedal najprej potrebno odpeti čevlje. A vse to so začetniške napake.

Od takrat so se zgodili Mangartsko sedlo, Ciclovia Alpe-Adria, pa tržaško-kraška, poletne počitnice v Dolomitih in prva stotka v Belo Krajino. Ugotovila sem, kateri sedež mi najbolj odgovarja in estetiko zamenjala za udobje. Zvrstilo se je nekaj različnih barv in velikosti bidonov, na koncu pa sem tako ali tako pristala na črnem. Dres, ki ga nosim zdaj, je lepši, bolj se prilega moji postavi, v njem izgledam bolj zaresno. A vse to nič ne šteje, če človek ni v formi. In ko sem se minule nedelje po pol leta usedla na Rozi, se mi je zdelo, kot da sem spet na začetku. Kondicija je izpuhtela in v ovinkih sem iz previdnosti upočasnjevala bolj, kot bi bilo v resnici potrebno. Ampak barjanska tura je bila za začetek sezone idealna. Pod budnim očesom mentorja, ki kolesari vse dni v letu, sem jo ubrala v obratni smeri kot ponavadi: čez Vnanje Gorice do Podpeči, čez Strahomer na Ig in nazaj domov. Bilo je ravno dovolj toplo, da sem oblekla kratke hlače in ravno toliko hladno, da brez vetrovke ni šlo. Modro nebo nad Ljubljanskim barjem je bilo posejano s kičastimi belimi oblački, na njivah je po nekajdnevnem dežju iz zemlje bodlo zeleno žito. Nekje po tridesetem kilometru se mi je zazdelo, da se mi vrača kolesarska samozavest, pa so me po štiridesetem začele izdajati noge. Kondicije si človek pač ne nabere v enem dnevu in preden jo znova mahnem v kakšen hrib, bo potrebno odpeljati še kar nekaj ravninskih.

Mr. P. je pripomnil, da mi za prvo vožnjo v sezoni sploh ni šlo tako slabo in da sem podrla celo nekaj lastnih rekordov. Kaj pa vem. Ko sva prišla domov, je njegov dres dišal, kot bi ga ravno potegnil iz pralnega stroja. Moj je dišal tako, kot da sem prvič po šestih mesecih spet odvozila Barjanko.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja