München

Od mojega zadnjega obiska Münchna je bilo zvrnjenih že kar nekaj vrčkov piva in pomalicana prenekatera presta. Pretekli vikend sem se po dolgem času spet sprehajala po bavarski prestolnici in uživala v bavarskih dobrotah in ni mi bilo težko.

V Münchnu se nikoli ne počutim kot turistka. Verjetno zato, ker ga Matej dojema kot svoj nekdanji dom in sem ga posledično sčasoma na nek hecen način tako začela dojemati tudi sama. Ker pa smo tokrat potovali štirje, sva malo za hec, še bolj pa zares igrala vlogi vodičev in prijateljema poskušala pokazati nekaj največjih znamenitosti, predvsem pa lokalne kulinarike, ki se ji na Bavarskem pač ni moč izogniti. Ob prejšnjih obiskih sva ponavadi naredila le kakšen ducat fotk, tokrat pa sem imela ravno zaradi zgoraj omenjene družbe priložnost (in čas) v objektiv ujeti nekaj prizorov, ki sestavljajo tisti najbolj značilen oris mesta: z glavne postaje na Stachus, po Kaufingerstraße do Marienplatza, potem pa levo po Weinstraße do Odeonsplatza in Univerze, za konec pa skok v Englischer Garten.

muenchen22muenchen17muenchen10muenchen21muenchen13 muenchen16

Če si v Münchnu prvič in te aeronavtika, elektrika, astronomija ter podobne kompliciranosti vsaj malo zanimajo, je obisk tehničnega muzeja Deutsches Museum nujnost. Ker zame ne velja niti prvo, še manj pa drugo, sem si v solo zasedbi raje ogledala Pinakothek der Moderne, precej impresivno galerijo sodobne umetnosti. V bolj ali manj praznih razstavnih prostorih sem tako s fotoaparatom v eni in pametnim telefonom v drugi roki ter s čisto preveč časa (za tehnični muzej je potrebnega vsaj pol dneva, če ne več), dokumentirala skoraj vsak svoj od umetnosti prežeti korak.

muenchen03muenchen08muenchen07muenchen09

Ne vem, po kakšni sreči smo v sicer precej deževnem oktobru uspeli ujeti luknjo v oblakih, saj je dva dni skupaj sijalo sonce. To je sicer pomenilo, da je bilo središče mesta skorajda neprehodno: obiskovalci so, tako kot mi, izkoristili lepo vreme in v štiri smo se kar s težavo težko prebijali skozi množico. A nič ne de, takšne situacije v Münchnu na vsakem koraku in ob vsakem spustu v podzemlje rešujejo brezimenske pekarnice, katerih pekovski izdelki zagotovo nimajo vsi enakega okusa, kar bi lahko zatrdila za marsikatero pekarno v deželah nekoliko južneje od Bavarske. Jabolčni in mandljevi zavitki, posuti z rozinami in obliti z veliko preveč veliko presladke glazure, skutini kolači, preste, prerezane na pol in na debelo namazane z maslom, pralineji vseh okusov, obložene žemljice… Povsem mogoče je, da letos v celem letu nisem pojedla toliko testa in sladkarij, kot v teh par dneh. In ni mi žal. Spodnji dve fotografiji sta bili posneti v kavarni Café Luitpold, eni najbolj nobel slaščičarn v mestu, kjer cene niti slučajno niso sorazmerne s količino naročila, okus pa je, kakopak, neprecenljiv.

muenchen19

Precej gneče je bilo tudi pri nedeljskem kosilu v največjem mestnem parku – ki je, mimogrede, za nulpunktzvaj kvadratna kilometra večji od tistega na Manhattnu – vendar pa jedača in pijača zaradi tega nista bili nič manj okusni. Tako zelo, da se ne ena ne druga niti pod razno nista imeli priložnosti znajti v pred objektivom.

Nedeljo popoldan smo namenili pohajkovanju po ulicah stanovanjskih naseljih zunaj strogega centra. In ugotovili, da bi morali ostati vsaj še kakšen dan, dva, pet – dlje.

muenchen27muenchen28muenchen30

En komentar na “München”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.