Peričnik pozimi

Podlegla sem vplivom okolice, priznam. Ampak ko pa kmalu ne bo več tako idilično zamrznjen. In vreme je bilo tistega jutra tako prilično sončno. Poleg tega je bil dan poprej kulturni praznik, ko so vse trgovine po novem zaprte, zato bodo v soboto zjutraj vsi, o tem sem bila prepričana, drveli po špecerijo. In imela sem prav, avtocesta proti Gorenjski je bila prazna, na izvozu za Kranjsko Goro nobene gneče in tudi v Mojstrani s parkiranjem nisva imela težav.

Zavezala sva si gojzarje in na gozdni stezi srečala nekaj razmeram primerno opremljenih sprehajalcev in njihovih štirinožnih prijateljev, ki so se vračali od slapu. Pot do tja je bila kar dobro pomrznjena in korak bi bil bolj siguren, ko bi v prtljažnik vrgla še dereze. Ampak počasi se daleč pride in točno tako sva prilezla do delno zaledenelega slapu, s katerega se je ob poznodopoldanskem soncu vsake toliko odlomil kos ledu in treščil ob skale. Pred slapom se je nabrala manjša gruča bistveno manj primerno obutih ljudi. Medtem ko so delali sebke, sva opazovala taleči se led in medtem ko so med seboj primerjali svoje posnetke, sva nekaj fotografij (slapu, ne pa tudi sebe) naredila še midva.

Ko sva se vračala po poti, ki je bila zaradi senčne lege bolj zamrznjena kot sam slap, so se proti nama začele valiti trume sprehajalcev: nujne življenjske potrebščine so bile očitno nabavljene in prišel je čas za popoldanski sprehod. Po možnosti v istih platnenih supergah, v katerih so se odpravili v trgovino. Ali pa kar v visokih petah. Ampak brez skrbi – čevlji so imeli okoli gležnjev zalepljen puh, ki je prijetno grel in bo gotovo ublažil še bolj gotovi padec.   

Ko sva domov grede peljala mimo Lesc, ni bilo parkirišče pred restavracijo s hitro prehrano tisto, ki bi bilo najbolj polno, daleč od tega. Vsi so se namreč drenjali pred (predvidevam, da tudi v in če bi se dalo najbrž še na) poslovalnico trgovca, ki ima za vas preprosto več.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko