Popoldanski pohod na Malo goro

Pozimi, približno dvajset let je od tega, smo imeli v srednji šoli športni dan. Če se nisi odločil za smučanje, si – skorajda kazensko, vsaj občutek je bil tak – moral na skupinski pohod in pojma nimam, kje so takrat našli ribniško Malo goro. Ves čas vzpona, precej napornega, saj je tisto zimo zapadlo kar nekaj snega, sem obžalovala svojo odločitev in ob misli na Malo goro bo moja prva asociacija za vedno dejstvo, da nisem šla smučat. Ampak dvajset let kasneje veliko raje hodim v hribe in devetsto deset metrov visoka gora, pravzaprav z gozdom poraščen hrib, na vrhu katerega stoji cerkvica, ima celo žig v planinski knjižici.

Avto sva pustila na koncu industrijske cone Lepovče, tik ob gozdu, na začetku Ribniške naravoslovne učne poti. Steza, speljana skozi svetel nižinski gozd belega gabra, lipe in hrasta, v katerem so mi v oči padle predvsem z bršljanom poraščene bele breze, je vodila mimo Doma pri Francetovi jami, pri katerem je nabor živali, sestoječ iz dveh ponijev, pritlikavega, bojda precej sitnega pujsa in enega zelo intenzivno lajajočega psa, presegal število obiskovalcev. Jama je bila ograjena in za pohodnike, se razume – zaprta.

Svetel listnat gozd se je tu mešal z gostimi iglavci, steza pa se je kmalu strmeje vzpela. Kmalu sva prispela do samotne Seljanove kmetije, ki se ponaša z več kot stoletno preteklostjo in lepim, prav tako zelo starim sadovnjakom, skozi katerega sva jo znova mahnila v gozd. Nad sabo sva že videla cerkvico Sv. Ane, pod nama se je odpiral razgled na Ribniško dolino. V predgorskem gozdu so zdaj prevladovale bukve, ena debelejša in mogočnejša od druge. Vse bolj strma pot naju je vodila mimo nekdanjih oglišč – mest, kjer so tamkajšnji prebivalci – po pripovedovanju naj bi to bili do prve svetovne vojne tu živeči Italijani – nekoč kuhali oglje. Tla so bila na teh nekaj metrov širokih površinah, mestoma ograjenih s kamenjem, na katerih so včasih stale oglarske kope, povsem črna. 

Po dobri uri izobraževalne hoje sva prispela na vrh. Bilo je oblačno, a to ni oviralo razgleda na najslavnejšo dolino suhe robe, ki se je ob enih popoldan verjetno ravno spravljala h kosilu. Od cerkvice, na mestu katere je bilo nekoč utrjeno gradišče z lastnim kresiščem, sva se spustila do koče, od tam pa pot podaljšala še do Sten sv. Ane, najvišje točke Male gore. Z razgledišča na prepadnih skalah se je pred nama odprl pogled na Suho krajino, po razgled na Kamniško-Savinjske Alpe pa bova morala priti kdaj drugič.

Konec koncev danes veliko raje hodim v hribe kot takrat, pred dvajsetimi leti, ko nisem šla smučat.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.