Iz Vitovelj na Čaven

Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje nad kakšno goriško vasico tako očarana – v Vitovlje sem se namreč zatreskala takoj, ko sva z glavne ceste, ki iz Ajdovščine pelje proti Novi Gorici, odvila proti južnim obronkom Trnovskega gozda. Dopade se mi izgled starih hiš in opuščenih tovarn, praznih zadrug in propadlih gostiln in četudi me vse od naštetega navdaja z žalostjo, se mi bodo stare fasade, polne zgodb in preteklosti, vedno zdele čudovite. Po ozki cesti, preozki, da bi na njej lahko prehitela kolesarja, sva se med hišicami z že zdavnaj preoranimi vrtovi in njivami in ponekod že cvetočimi drevesi, vzpenjala vse višje. Ko sva dosegla rob vasi in je asfaltno podlago zamenjal makadam, do izhodišča ni bilo več daleč.

Parkirala sva ob cesti, pri četrti postaji križevega pota, ki se skozi gozd vije do največje vaške znamenitosti – cerkvice sv. Marije, ki že vse od 14. stoletja stoji na skalnem osamelcu nad vasjo. Stopala sva čez kolone kosmatih gosenic, ki so prečkale pot, iz gozda je odzvanjal zamolkel klepet plezalcev z bližnjega balvanišča. Mimo preostalih deset postaj, lično okrašenih s predvelikonočnimi oljčnimi vejicami, sva se sprehodila do cerkvice z enim lepših razgledov na Vipavsko dolino. Na drugi strani sva prepoznala Trstelj, v daljavi se je svetlikalo Jadransko morje.

Ko sva se od cerkvice spet spustila v gozd, naju je že skoraj premamila tabla za ovinek do Vitovskega jezera, edinega naravnega jezera v Vipavski dolini, a sva jo nato vseeno raje mahnila naprej. Med drevesi sva iskala razglede proti morju, ko pa se je pogled le malo odprl, sva se znašla pod Visokim zidom, na stari Napoleonovi poti, ki je pod strmo odrezanimi skalami zlagoma, a jasno vodila navkreber. Zdelo se nama je noro, kako je vojska iz žive skale izklesala kamnite bloke in jih ob njenem vznožju zlagala v podporni zid. Najbolj od vsega pa so naju fascinirale v kamnitih tleh še danes vidne kolesnice vozov!

Steza se je večkrat nekoliko strmeje vzpela in nato spet zravnala, ob njej so rasli zdaj borovci zdaj bukve in najbrž še cel nabor drugih dreves, ki jih nestrokovno oko ni znalo umestiti. Ob deblih je iz zemlje na dan prodiralo na stotine zvončkov, krokusov in kronic. Postajalo je vse topleje in veter je močneje potegnil le še na bolj odprtih razglednih točkah, do katerih se kar splača sprehoditi, saj se vrh Čavna nahaja na nič kaj izrazitem kuclju, z vseh strani poraščenim z gozdom.

Vedela sva, da se nekje na grebenu Čavna nahaja planinski dom, a ker sva se od doma odpravila pozno in precej na vrat na nos, se nobeden od naju ni pozanimal, ali ta morebiti ne stoji tam, kjer se nahaja tudi istoimenski vrh. Do koče sva potem vseeno prišla, a sva se pred tem najprej vrnila do izhodišča, se malo vozila in nato znova nekolikanj pešačila. Bolj ko sva se od roba pomikala proti notranjosti planote, bolj drugačen je postajal svet, v katerega sva vstopala: v zasneženem gozdu pod Golaki je namreč še vedno vladala čisto prava zima.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.