Pristovški Storžič

Ali Kärntner Storschitz, kot ga imenujejo naši severni sosedje, je tisoč sedemsto devetinpetdeset metrov visok, izjemno razgleden vrh v zahodnih Karavankah, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi domala celotno slovensko visokogorje, pa tudi dobršen del avstrijskega. Z Jezerskega vrha nanj vodita dve poti. Midva sva ubrala ta krajšo, Kranjsko, ki nekaj časa pelje vzdolž državne meje, nato pa zlagoma zavije v Avstrijo. Če se na s soncem obsijanem travniku ne bi ustavila za malico in v snegu ne bi iskala sledi divjih svinj, bi vrh dosegla v uri in pol. Ampak vonj po borovcih je bil mamljiv, sonce je ravno prav grelo in nikamor se nama ni mudilo.

Do vrha naju je ločilo še dobrih dvajset minut, vključevši strmo, poledenelo stezo, nekaj jeklenic in krajše plezanje po skalah. Ampak kot je to že v navadi, je bil ves napor poplačan takoj ko sva prilezla na cilj in skupaj s prijetno druščino, ki se je z obeh strani zbrala na vrhu, smo kar lep čas vsrkavali veličastne razglede na vršace vsenaokrog.

Daljšo, avstrijsko pot, sva si prihranila za spust, saj poledeneli senčni predeli Kranjske smeri navzdol grede niso delovali nič kaj mikavno. A tudi sestopa po tej strani v zimskih razmerah ne gre podcenjevati, saj sva se prvi del razmeroma strme poti nepretrgoma ugrezala v tudi po meter globok sneg in se ob tem oprijemala rešilnih vej osamelih dreves. Dereze sva snela šele ko sva zopet zavila v gozd. Na prisojni strani je sonce dodobra segrelo od snega razmočeno zemljo: tackala sva po blatu, namakala gojzarje v zelene gozdne luže in v zavetju krepkih smrek preostanek poti prehodila v kratkih rokavih.

Ker je sonce še vedno ravno prav grelo, nama pa se še vedno ni nikamor mudilo, sva se ustavila na najnovejši jezerski kulinarični pridobitvi, hotemaških kruhkih. Ni naju prepričala.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja