Zakladi Slovenije: Kočevje

Prvi pomladni vikend bi bil kar zadeva vreme težko bolj kičast, a naju zaradi skokov v Planici in posledično visoko koncentracijo izletnikov na Gorenjskem nekako ni vleklo v hribe. V soboto sem z Rozi obrisala zimski prah in z Mr. P.-jem sva odvozila prvo letošnjo Barjanko. V nedeljo je bil Mr. P. tisti, ki je brisal prah in ko je bilo njegovo jekleno kljuse pripravljeno, sva se zapeljala en testni krog. Skrajno južna destinacija: Kočevje. 

V Grosupljem sva zavila proti Vidmu. Razgibana pokrajina Suhe Krajine je drvela mimo naju in na prste ene roke bi lahko preštela kolesarje in motoriste, ki so nama prišli naproti. Kmetje so na vrtovih obrezovali drevje, cepili drva in pripravljali njive na prvo setev. Uro in pol ter nekaj fantastičnih ovinkov kasneje sva prispela na cilj.

Prva asociacija, na katero bo ob omembi Kočevja skoraj zagotovo pomislil vsak od nas, ki je svoja mladostniška leta preživljal v bolj ali manj neposredni bližini Kočevske ceste, so kolone vozil, ki so se vsak dan valile proti Ljubljani. Na Kočevskem so se zapirala podjetja, v stečaj so šle velike tovarne, in tisti domačini, ki se vsled tega niso odselili bodisi v večje mesto bodisi v tujino, so se bili primorani vsak dan znova odpravljati na pot proti prestolnici. Mi, ki smo živeli bližje Ljubljani, smo bentili nad gužvo in se zgražali nad situacijo, ki je te ljudi prisilila, da so iskali zaposlitev tako daleč od doma. Kočevja nikoli nismo dojemali kot simpatičnega mesta.

Pred časom se je tja preselil znanec. Z več koncev sva slišala pohvale o mestni kavarni, v kateri naj bi stregli odlično kavo. Ne tako zelo dolgo nazaj sem nekje zasledila, da je občina Kočevje prejšnje leto prejela nagrado za razvojno najbolj prodorno občino leta. Da bi se o trenutni situaciji prepričala na lastne oči, me je mikalo že nekaj časa. Pa sva šla. In v dobri uri pohajkovanja po mestu opazila naslednje: glavni trg je bil za časa nedeljskega kosila prijetno živahen, kavarne ravno prav polne, kolesarjev obilo; ob reki Rinži so v nekdanji, očesu sila prijetni ateljejski zgradbi uredili mestno tržnico; tik pred začetkom delovanja je sistem izposoje mestnih koles s simpatičnim imenom Kolu; na frišno je obnovljena železniška postaja; po mestu so postavljene nove klopi iz masivnega lesa; v izgradnji je doslej neobstoječa kolesarska steza, ki se bo končala šele krepko izven mesta; v eni od hiš ob glavni cesti se je odprla butična trgovina Zakladi Kočevske. Fascinirale so naju stare vile z neograjenimi vrtovi in nepopolno travo, navdušilo naju je dejstvo, da veleblagovnica Nama še obratuje.

Ko sva sedela na enem od lesenih pomolov ob Rudniškem jezeru, sva ugotovila, da sva nad mestom pravzaprav kar pošteno navdušena in mogoče bi na malo drugačno izkušnjo naše male Slovenije naslednjič sem pripeljala tudi kakšen obisk iz tujine.   

Preberi si tudi:
Zakladi Slovenije: na Dolenjsko
Zakladi Slovenije: na Štajersko

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko