Sprehod v dežju: Goli vrh nad Poljansko dolino

Tudi tokrat je bil napovedan dež in tudi tokrat je zjutraj na polno sijalo sonce. A le do takrat, ko sva se oblekla in odpravila od doma. Od Ljubljane do Polhovega Gradca se je nato še nekajkrat ulilo, ko pa sva v vasi Goli Vrh parkirala in superge zamenjala za pohodne čevlje, je dež ponehal in nad krošnjami dreves je obvisela megla.

Do vrha sva se odpravila kar po cesti, po kateri so se stekali potočki vode in s seboj nosili zemljo in pesek. Pri bunkerju, prvem od mnogih na Rupnikovi liniji, sva zavila na travniški kolovoz, od tam pa po označeni poti naprej v gozd. Bilo je, kot da se je zemlja tistega dne odločila, da ne bo vpljala vode: tla pod nama so čmokala, na osojnih pobočjih gozda se je talil zadnji sneg in travnik spreminjal v polje, polno malih jezerc, z dreves je kapljalo, vsake toliko pa je malce pokapljalo še iz oblakov. A nisva se pritoževala, pravzaprav je bilo vzdušje kar precej mistično, bistveno bolj, kot če bi cel dan sijalo sonce. Meglice so se vlekle naprej v gozd, med nizkimi smrekovimi vejami in do obeh bunkerjev, ob katerih nama je kar malo zastal dih. Mr. P. je vedel, da se nekje v bližini nahaja tudi najslavnejša točka linije, vhod v predor, ki pod zemljo pelje do obeh utrdb. Našla sva ga, a je odprt le enkrat tedensko, ogled pa je mogoč samo pod vodstvom pristojne osebe. Dodano na seznam, je rekel Mr. P., ko sva se ob nežni spremljavi dežnih kapelj po cesti vračala nazaj k izhodišču.

In ja, na poti sva povsem zavestno za nekaj sto metrov prečila trenutno najstrašnejšo nevidno mejo osrednje Slovenije. Piš me vuh.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja