Zimsko dopoldne na Zaplani

Bila je povsem običajna sobota s povsem običajnimi epidemiološkimi omejitvami. V nekih drugih časih bi jo verjetno mahnila nekam v Julijce, tako pa sva bila omejena na sprehode po Osrednjeslovenski regiji. A ker je, v nasprotju z vsesplošnim prepričanjem, tudi ta bogata z zanimivostmi, z brskanjem za novimi, manj obleganimi lokacijami nikoli nisva imela težav. Mr. P. je pred časom na najpopularnejšem socialnem omrežju zasledil Jezerce, visoko barje na Zaplani, poleg katerega so nedavno postavili prav po skandinavsko urejeno opazovalnico. Sneg, sva vedela, se tam gori še drži, in ideja za potep je padla: na malce poledenela, a plodna tla.

Vode je bilo v dolinici v tem suhem obdobju bolj malo, pa še ta je bila zmrznjena in prekrita s tanko plastjo snega. Pač pa se je v dopoldanskem soncu kopala čisto frišna opazovalnica iz svetlega, še dišečega lesa, skrita med visoke smreke na rahli vzpetini. Kar nisva se je mogla nagledati.

Brez kakšnega posebnega načrta sva nadaljevala pot po makadamski cesti, nato pa odvila na uhojeno stezo, ki je peljala v gozd. Med golimi drevesi se je lesketal puhličast sneg, prepreden s stopinjami gozdnih živali, v daljavi je izza hribčka tu in tam pokukal kakšen zasnežen sosednji vrh. Iz vasi se je vsake toliko zaslišal pasji lajež, sicer pa je vladala prijetna tišina.

Spuščala sva se v vrtače in lezla iz njih, izgubljala stezo in se spet vračala na gozdno vlako, vse dokler se ni na eni od vzpetin pred nama nenadoma pojavil provizoričen, a čisto pravi gozdni križev pot. Mr. P.-ja je spominjal na prizore iz temačnih skandinavskih kriminalk in verske podobe, pribite na debla golih dreves, so se v tistem okolju res zdele kar malce srhljive.

Nekje na polovici poti sva zapustila gozd in se po zasneženih travnikih, na katerih je iz zemlje tu in tam že kukala kakšna krtina, začela vračati k izhodišču. Z varne razdalje naju je nekaj časa opazovala srna, nato pa na lepem v dolgih skokih izginila v gozd. Nazaj v vas sva se vrnila mimo mogočne, več metrov visoko naložene hlodovine in Mr. P. se je še zadnjič naužil vonja svežega lesa.

V vasi sta naju k cesti prišli pozdravit dve precej dolgolasi kravi. Mr. P. je učeno pripomnil, da to nista nobeni dolgolasi kravi, temveč čisto pravo škotsko govedo. Kakorkoli, bili sta čudoviti in čudovita je bila tudi ta čisto običajna epidemiološka sobota.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja