Stol

Ampak naslednjič greva pa res na Stol – to sva v maju izrekla najmanj dvakrat: najprej na razgledni Begunjščici, kmalu zatem pa še na čudovitih pašnikih Belščice, obakrat z razgledom na najvišji vrh Karavank. Potem sva jo za moj rojstni dan mahnila v Julijce, dobršen del druge polovice junija pa je najino glavno sredstvo rekreacije predstavljal bicikel. K slednjemu sva se nagibala (Mr. P. pa skoraj nagnil) tudi preteklo soboto, a so naju visoke temperature, napovedane na lokaciji ogledane kolesarske trase, od tega zadnji trenutek odvrnile. Tako sva se sredi dneva, že krepko čez poldne, končno odpravila na Stol.

Vzdolž ceste, ki pelje do Valvasorjevega doma, je bilo parkirane kar nekaj pločevine, a so se nato planinci porazgubili bogvekam. Na poti čez Zabreško planino sva srečala le kakšne tri manjše skupine, ko sva enkrat dosegla zgornjo mejo ruševja, pa tu in tam le še kakšnega posameznika. Razgled na Begunjščico je prinesel hladen veter in na razgrete kratke rokave sva navlekla vetrovki. Pred nama so se odprla zelena pobočja Stola, daleč na vrhu je čepela Prešernova koča. Vmes, nekje na sredi poti, sredi pašnikov in ovac, sva pomalicala ostanke kosila prejšnjega dne.

Pred kočo je počivala, spala, kramljala… le peščica ljudi, notri pa razen prijazne oskrbnice ni bilo nikogar. Od koče do vrha Stola je petnajst minut hoda. Malo več, če se človek nenehno ustavlja, opazuje in fotografira razgled in ovce. Nad nama so se podili oblaki in metali sence zdaj na ta, zdaj na oni hrib. Z vrha se je odprl že znani pogled na greben Karavank, na drugi strani pa Dravsko dolino.

Med planinskimi kavkami bi posedela nekoliko dlje, če naju (kot se to rado primeri) od tam ne bi prepodila skupina slovenceljskih planincev srednjih let z žganjem v rokah ter z za hribe veliko previsoko frekvenco in jakostjo govorjenja. Pa tudi vsebina ni bila bogvekaj. Vrnila sva se h koči, pojedla žgance, Mr. P. se je podružil z ovcami, ki so naju med jedjo dobesedno napadle z vseh strani. Delovale so zadovoljne, Mr. P. pa naravnost presrečen.

Nazaj v dolino sva se odpravila šele nekoliko pred sedmo zvečer, a je bilo poletno sonce še visoko nad nama. Naslednjič, sva rekla, naslednjič bova počakala na sončni zahod.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja