vselepoinprav.si

Cel pretekli teden sem si želela nekam, kjer so smreke še bele. Da bi se šla gužvat na najpopularnejšo gorenjsko planoto, ni prišlo v poštev, četudi je ta v zimskem času izjemno lepa. Še dobro, da Mr. P. pozna vse kuclje med Ljubljano in Ajdovščino, ker je bilo drugih možnosti toliko, da sva komaj izbrala eno. Na koncu je zmagal Črni Vrh nad Idrijo.

Večkrat sva se že peljala tam skozi, iz vasi sva se celo odpravila na pohod na bližnji Javornik, a nikoli pozimi. Zdaj pa je bila ta čudovita gozdnata pokrajina odeta v zavidljivo visoko plast snežne odeje, midva pa naravnost navdušena. Nisva imela posebnega cilja, avto sva pustila na robu vasi in jo po sledeh snežnih sani, ki so izginjale v daljavi pred nama, mahnila v bližnji gozd.

Sneg se nama je na gazi, ki to ni bila, ugrezal do kolen in jasno, da sva doma pozabila gamaše. Pihal je leden veter, ki je z drevja nosil sneg in fino se nama je zdelo, da sva se (izvzemši gamaš) opremila za najhujše zimske razmere. Ko je sled nekje sredi gozda zavila nekoliko preveč v nasprotno smer od tiste, od koder sva prišla, sva skrenila na neuhojeno gozdno pot in se obrnila nazaj proti vasi.

Mr. P., ki najraje raziskuje utrip manj obljudenih in čimbolj odročnih krajev, se je navduševal nad arhitekturo starih domačij, kovano ograjo vaškega pokopališča in prostranostjo pokrajine, po kateri je bila razdrobljena v sneg zavita vas. Srečala sva dve domačinki in niti na misel nama ni padlo, da ju ne bi pozdravila. Poleg manjše skupine otrok, ki se je sankala na enem od gričev, drugih vaščanov ob vse močnejšem vetru ni bilo na spregled.

Sprehod je vsega skupaj trajal le slabo uro, a naju je začetno gazenje po snegu kar pošteno utrudilo. Iz radovednosti sva nato z avtom naredila še krog skozi Zadlog in Idrijski Log, sosednji vasici s podobnim hribovskim šarmom, in navdušenje nad pokrajino in arhitekturo se je še dvakrat ponovilo. Poleti, mi je bilo obljubljeno, tja prideva s kolesom.