V naročju Visokih Tur: po dolini Gschlöss do ledenika Schlatenkees

Lea, 15. novembra 2022

Potem ko sva šla julija za dva dni in enkrat prespat v Visoke Ture, sem si prisegla, da sva se na tako lepo in tako oddaljeno lokacijo zadnjič odpravila samo za eno noč, ker mi je potem vsakič znova žal, da je treba naslednji dan že domov. Na predpraznični oktobrski petek, po službi, torej že krepko v večer, sva rezervirala prenočišče na domačiji v Leogangu. Ker sva lovila zadnje trenutke in ker so se tudi pri naših severnih sosedih začenjale jesenske počitnice, prav veliko možnosti pri izbiri lokacije nisva več imela, a se je vseeno nekaj našlo. In to za dvakrat prespat.

Mimo Berchtesgadenskih Alp pod Leoganško gorovje

Leogang ne leži v Visokih Turah, temveč nekaj vrhov in eno večjo dolino bolj severno, že skoraj na Tirolskem in zelo blizu nemške meje, a ko sva se v soboto popoldan pod mogočnimi vrhovi Berchtesgadenskih Alp vozila tja, se mi sploh ni zdelo, da sva v Avstriji – odrezane stene in ošiljeni vrhovi, ki so se dvigali izza temnih smrek, so mi dajali občutek, da se peljeva skozi Dolomite.

Zgodaj popoldan sva prispela v Leogang, k mlademu paru, Julii in Danielu, ki sta pred dobrega pol leta prevzela vodenje nekdanje kmetije, danes hiše s prenočišči z modernim pridihom in domačim vzdušjem. Iz preprosto opremljene, a prijetne sobice se je odpiral pogled na Leoganško gorovje, pod oknom so cingljali kravji zvonci in žuborela voda, izpod hribov speljana v kamnito kad pred hišo. Trda vzmetnica in puhast vzglavnik sta obetala dober spanec, ki bi nama pred večurnim pohodom naslednjega dne kar prav prišel. A krave (in z njimi midva) očitno zaspijo veliko kasneje kot kokoši, oboje pa vstanejo precej zgodaj. Ni nama preostalo drugega, kot da se prilagodiva ritmu domačije.

Sprehod po slikoviti dolini Gschlöss

Vstala sva med prvimi. Sonce je ravno dobro obsijalo okoliške vrhove, po dolini se je vlekla gosta megla. Skozi Zell am See in po dolini reke Salzach sva vozila nazaj proti jugu in po slabi uri prispela do vznožja Visokih Tur. Od izhodišča naju je ločil le še predor Felbertauern. Na drugi strani, na praznem parkirišču pri hiši Matreier Tauernhaus, sva pustila avto. V sezoni od tam v sosednjo dolino Gschlöss, kamor sva bila namenjena, vozita avtobus v obliki traktorja s prikolico in občasno tudi taksi, a se je sezona zaključila točno en dan prej. Tako sva se v dolino Gschlöss (nekdaj Scheleß, ki prihaja iz slovanske besede železo) podala kar peš. To nama je pot vsega skupaj podaljšalo za približno uro in pol, a se nisva pritoževala: pod rumenimi macesni in ob kristalno čistem potoku, v katerem sva si večkrat natočila vodo, sva vstopila v območje Narodnega parka Visoke Ture, največjega narodnega parka v Avstriji. Pred nama se bleščal zasneženi Großvenediger, pod katerim sva prvič zagledala ledenik.

Pastirska vas Innergschlöss in vzpon do mogočnega ledenika Schlatenkees

Ob potoku nanizane koče v idilični planšarski vasici Innergschlöss so bile večinoma že zaprte in pripravljene na zimsko spanje, le tu in tam se je iz kakšne še vil dim. Ko sva prispela do vznožja mogočnega hriba na koncu doline, so naju table usmerile levo, na krožno pot do ledenika Schlatenkees. Ker se v tem času v dolino prebije bolj malo sončnih žarkov in je bil levi del poti v celoti v senci, sva se odločila za vzpon v nasprotni smeri in ni nama bi bilo žal: po soncu in cikcakasti stezi, polni lesketajočih se kamnov, sva se počasi dvigala vse višje, dokler nisva dosegla kamnitega platoja, ki so ga sestavljale od ledu obrušene skale in majhna jezerca, na gladini katerih so se odsevali okoliški vrhovi. Pred nama se je raztezal Schlatenkees, največji ledenik vzhodne Tirolske. Tudi njegovo ime izvira iz slovanskega poimenovanja za eno od kovin, le da je ta nekoliko žlahtnejša.

Če bi bilo po moje, bi na skalnatem platoju, kjer je bilo tako toplo, da sva malico pojedla v kratkih rokavih, ostala kar cel dan. A čakala naju je vznemirljiva pot navzdol, saj so vzdrževalci planinskih stez ob koncu sezone že pospravili jeklenice ter razstavili in na kup zložili lesena mostova, sicer speljana čez ledeniški potok. Po gladkih skalah rjaste barve sva se spustila do jezerc Auge Gottes in Salzbodensee. Ploščati sivi kamni, ki so sestavljali pot skozi travnato dolinico, so se lesketali v popoldanski svetlobi, za vsako skalo in vsakim naslednjim ovinkom naju je pričakal nov nepozaben razgled. Ko sva dosegla rob grebena, se je sonce skrilo za hrib, midva pa sva se po serpentinasti stezi, ob potoku, ki se je na koncu prelil v slap, vrnila nazaj v dolino.

Po dobrih šestih urah, od katerih sva hodila slabih pet, sva se vrnila k izhodišču. Prehodila sva osemnajst kilometrov, nabralo se je osemsto petdeset višincev. Ob spustu so naju začele boleti noge, a je bilo v vsej stvari najboljše to, da se nisva rabila voziti domov. Tistega večera sva šla spat s kurami, naslednje jutro pa vstala pozneje kot vsi ostali.

Dolga pot domov: po poteh gorskega zdravnika, v Berchtesgaden in na Kehlsteinhaus

Pot domov je splaniral Mr. P. Pod stenami gorovja Wilder Kaiser sva se sprehodila mimo najslavnejše avstrijske gorske ambulante, vozila po izjemno lepih in izjemno praznih jesenskih cestah, nato pa so znaki in trgovine nenadoma postali drugačni in znašla sva se v sosednji Nemčiji.

V dolini, porasli z visokimi smrekami, sva vstopila v naravni rezervat Vzhodne Chiemgauske Alpe oziroma malo Kanado, kot območje ljubkovalno imenujejo lokalne turistične organizacije, in pred nama so se eden za drugim odprla jezera Weitsee, Mittersee in Lödensee. V Berchtesgaden sva se pripeljala po enem od odsekov Deutsche Alpenstraße, najstarejše nemške turistične ceste, od tam pa zavila še na razgledno (in plačljivo) Rossfeld Panoramastraße. Preden sva se spustila na drugo stran in obrnila proti domu, sva se z avtobusom, peš skozi tunel, nato pa še z dvigalom povzpela v Kehlsteinhaus.

Ozka cesta, polna ovinkov in rumenih macesnovih iglic naju je spominjala na tisto, ki pelje na Mangartsko sedlo, razgled s prepadnega grebena na vrhove v Karavankah, arhitekturni detajli v hiši pa na Plečnikove mojstrovine. Edino prizvok je bil pri vsej stvari nekoliko negativen.