Krvavec, Veliki Zvoh in Vrh Korena

Še bolj poredko kot pozimi se na Krvavec odpravim v mesecih, ko ta ni prekrit s snegom. Ampak enkrat sva šla gor poleti in to za cel vikend. Bil je julij, tistega leta, ko je Mateja neprestano mučil želodec in si je želel gorske sprostitve, po možnosti v družbi krav s hrapavimi jeziki, jaz pa sem se veselila prvega oddiha od prve čisto zaresne službe.

V petek zvečer, nedolgo zatem, ko sva razpakirala najnujnejše in se najedla planinske večerje na žlico, sva v posteljo popadala že pred deseto. A sva bila zato naslednji dan pokonci že zgodaj – čila in pripravljena na osvajanje skoraj dvatisočakov. Po zajtrku, katerega pretežni del sta sestavljala Kekec pašteta in hišni zeliščni čaj, sva jo najprej mahnila na Veliki Zvoh, najvišjo točko krvavškega smučišča, nato pa po grebenu in ozkem, z jeklenico opremljenem žlebu na Vrh Korena, od koder se je odprl megličast razgled na Kamniško sedlo in vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Nazaj se nama ni prav nič mudilo, hodila sva počasi in počivala v travi, dlje in večkrat kot je bilo to zares potrebno.

V nedeljo je Mateja na enem od krvavških pašnikov po obrazu pocmokala krava, mene pa po nezaščitenih uhljih krepko krvavško sonce. Tako prvi, še bolj pa drugi pripetljaj sta v naslednjih dneh sprožila številne komentarje in marsikateri nasmešek.

Fotodokumentacija: @matejperko.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko