Mačja hiša

Ko sva s sestro še živeli doma, nikoli nismo imeli mačk, le enega zelo zvestega psa, nemškega ovčarja Rika, ki je z nami preživel vseh štirinajst let svojega življenja. Potem sva se odselili, najini mesti (in najini sobi) pa so zapolnili trije najdeni mačji bratje in ena osirotela frojlajn, če štejem le tiste, ki smejo v hišo. Zunanjih, vaških, je na hišnem pragu vsak dan vsaj še enkrat toliko.  

Tale mačja kraljična si je iz ljubega miru pred vedno bolj polno mačjo hišo zadnjič postlala kar v monsteri. Poleg pohištva je očitno podedovala tudi najin okus za rože.

3 komentarjev na “Mačja hiša”

Dodaj odgovor za Lea Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.