V muzej in na kavo, III.

Železniški muzej niti pod razno ni samo za fante. Okej, priznam, lokomotive niso ravno najzanimivejša stvar na svetu (česar ne bi mogla trditi za tramvaj), a so me njihove malodane arogantne dimenzije kljub temu precej navdušile.

Parkirišče za vlake (kot sem ga poimenovala jaz) oz. obračališče za lokomotive (kot me je nato popravil Matej) je ena zabavnejših zadevščin zunanjega dela muzeja, še posebno, ko na njem dejansko obrnejo katero od gromozanskih razstavnih mašin. Izredno sta se mi dopadli tudi rekonstrukciji notranjosti starega vlaka z lesenimi klopmi ter prodajalne vozovnic z vsem, kar spada zraven. Naravnost fantastična pa je soba s starimi risbami slovenskih železniških postaj – ogledovala bi si jih lahko ure in ure.

Da je zunanji del muzeja v takšnem stanju, kot je, je velika škoda. Škoda je tudi, da je to edini tovrstni muzej v Sloveniji, ker bi, zdaj ko me je zadeva začela zanimati, z veseljem obiskala še kakšnega.

Domov grede sva se v najboljši čajnici v mestu ustavila še na kavi. To se pravi, čaju.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.