V muzej in na kavo, VII.
Bil je turoben vikend in dež ni ponehal niti v nedeljo, najbolj pa je začel nalivati ravno opoldne, ko sva se odpravila ven. Ker je bila ura še zgodnja, ljubljanski mestni kinematografi niso vrteli še ničesar pametnega, sva šla v muzej. Najin najljubši je fužinski MAO – vsebine tamkajšnjih razstav so nama vedno zelo blizu in to velja tudi za najnovejšo z naslovom Predmet in zbirka, na kateri boste med drugim našli celotno grafično podobo podjetja Inex-Adria Aviopromet, smetnjak-žabo Saše Mächtiga, pa staro, nekaj deset centimetrsko obcestno luč v obliki solze, telefon ETA, minimalistično oblikovane mikrofone za govorniške odre, zbirko konceptnih igrač Oskarja Kogoja, v sredini razstavnega prostora, napolnjenega s predmeti, ki vas bodo popeljali skozi vsa obdobja vašega življenja, pa kraljujejo (tudi Kraljevi) stoli.
Slednje, najlepše primerke domačega industrijskega oblikovanja, različnih oblik, stilov in starosti, skupaj nanesene s prašnih slovenskih podstreh, sva ob pogledu na največji razstavni kos, Mächtigov kiosk K67, preizkušala tudi v grajski kavarni in latte machiatto ter dvojni espresso sta na njih imela prav posebno dober okus.