vselepoinprav.si

Prespala sva v gozdu, na širokem ovinku makadamske ceste, le nekaj korakov stran od jezera, obdanega z rdečimi borovci in velikimi zaobljenimi skalami. Gozd je bil poln borovnic, zato sem jih že prvi večer nabrala polno kukso, tradicionalno samijsko leseno skodelico, ki sva jo pred leti kupila na Finskem. Bilo je prijetno mirno, kljub temu da ob jezeru nisva bila sama: v sosednjem zalivu so ob ognju prepevali taborniki, ob cesti sva srečala mlajši par s strešnim šotorom, podobnim najinemu, na rtu nad jezerom je v starem Volkswagnovem kombiju kampirala družina s Poljske. Na obali, med skalami in borovci ter temno, skoraj črno vodo, je stalo kurišče, okrog njega pa nekaj preprostih lesenih klopi, na katerih sva posedala še dolgo v večer. Mesto ob jezeru, ob katerem sva se znašla, se nama je zdelo kar primeren uvod v štirinajstdnevno potepanje po Švedskem.

Zjutraj se nama ni nikamor mudilo, zato sva iz šotora zlezla šele krepko po deveti uri, jezero Stora Gunnarstvatnet pa (po počasnem zajtrku, ki je vključeval tudi borovnice in se je prav tako zgodil ob kurišču na obali) zapustila komaj nekaj pred enajsto. Izogibala sva se avtocestam in izbirala poti skozi slikovite vasi, polne rdečih lesenih hišk in že takoj prvi dan srečala vsaj ducat najinemu Švedu identičnih jeklenih konjičkov. Dobro uro kasneje sva znova prišla do morja.

Dan na zahodni obali: pisane hiške, pleteni puloverji in krave na plaži

Za prvi postanek sva si izbrala Smögen, prikupno obmorsko mestece, ki je sredi poletja pokalo po vseh šivih. Kljub temu sva se spustila do slovitih pisanih hišk, skritih pod strmo skalnato steno ter se čez brvi in mostove sprehodila po velikanskih skalah, ob katere so udarjali valovi od razburkanega morja. Bilo je sončno, a zelo vetrovno, gneča pa precejšnja, zato sva jo kmalu mahnila naprej.

Za manj obljudeno se je nedolgo zatem izkazala Fjällbacka, očarljiva ribiška vasica ob vznožju hriba Vetteberget, ki se je dvigal tik nad njo. Vas je še posebej priljubljena med navdušenci pisateljice Camille Läckberg, ki je v tamkajšnje okolje umestila svoje literarne like in njihova kriminalna dejanja. Eden od njih – navdušencev, ne morilcev – se je, kakopak, znašel tudi med nama, kar je bil eden od razlogov, da sva se v vasi sploh ustavila. Po glavni ulici, ki se je v rahlem naklonu spuščala do morja in vzdolž katere so bili eden za drugim nanizani butiki s pletenimi bež puloverji in hlačami s finimi črtastimi vzorci, sva se spustila do marine in tam med svetlolasimi Švedi v bež puloverjih in črtastih hlačah pojedla prvo švedsko polenovko. Vzdušje na leseni terasi, ki se je raztezala nad morjem, je bilo prijetno, temperature tudi, zato sva – prikladno zamaskirana v bež kratke hlače in sivo-modra puloverja – še malo posedela na soncu.

Preden sva se dokončno poslovila od zahodne obale, naju je čakal še en postanek – nedaleč naprej od Fjällbacke se namreč nahaja naravni rezervat Veddö, dobrih štiristo hektarjev veliko zaščiteno območje, ki se razteza na istoimenskem arhipelagu in ki poleg skalnatih obal, številnih otočkov in peščenih plaž obsega tudi prostrane pašnike, ki segajo čisto do morja. S parkirišča pri majhni marini sva se najprej povzpela na nizek hribček, s katerega se je odprl razgled na razdrobljeno otočje, nato pa se spustila do morja in nadaljevala po tri kilometre dolgi krožni poti, na kateri sva srečala več krav kot pohodnikov, ob čemer naju je bolj kot to, da so se po plaži sprehajale krave, presenetilo dejstvo, da so te brodile tudi po plitvi morski vodi.

Z morja proti hribom

Najslastnejši obrok tistega dne sva si privoščila pozno popoldan, v poslopju nekdanjega skednja na robu manjšega travnika, danes prekvalificiranega v precej priljubljeno in izjemno očarljivo picerijo Falkeröd. V izključno lesenem ambientu, okrašenem z rumenimi lučkami, odrom za intimne koncerte in odprto kuhinjo simpatičen par že nekaj let uspešno peče okusne neapeljske pice, ki so očitno tako popularne, da je njihov dober glas segel vse do Slovenije. Ko sva snedla še zadnji košček in spila poslednji jabolčnik z okusom bezga, sva počasi zavila nazaj proti notranjosti. Če bi ob obali vztrajala proti severu, bi prej ali slej dosegla Norveško, te pa tokrat ni bilo v planu. Tako pa sva pot nadaljevala skozi visoke iglaste gozdove, po široki, ravni cesti, na las podobni tistim, ki sva jih prevozila na Finskem. Po dobrih dveh urah vožnje sva prispela do jezera Foxen, kjer sva tisti večer prespala.

Zbudila sva se v sončno in – kljub temu da je vzdolž jezera do okoliških hiš vodila cesta – povsem tiho jutro, da sva se na neki točki začela spraševati, ali tam sploh kdo hodi v službo. V jezeru sva se okopala in za leseno mizo, ki je stala pod borovcem, pojedla zajtrk. Dan, ki je bil pred nama, je bil rezerviran za vožnjo – vsega skupaj sva tistega dne načrtovala narediti dobrih tristo kilometrov. In sva jih: po praznih cestah, med neskončnimi gozdovi, prekritimi z mahom in borovnicami ter jezeri, ki jih je bilo nemogoče prešteti, sva pozno popoldan dosegla rob prvega narodnega parka na najini poti. Vmes sva v trgovini kupila les in rezervno pločevinko plina ter izvedela, da počasne avtomobile z velikim trikotnikom na prtljažniku (A-traktorje), ki sva jih prehitevala vse od Göteborga, vozijo mladi, pogosto komaj petnajstletni vozniki, hitrost avtov pa je – bodisi zaradi mladoletnosti voznikov bodisi zaradi močno predelanih avtomobilov (ponavadi pa kar zaradi obojega) omejena na trideset kilometrov na uro.

Za kosilo sva se v kraju Limedsforsen ustavila v samopostrežni restavraciji, ki je obenem tudi muzej legendarnega švedskega smučarskega tekača Sixtena Jernberga, po katerem se restavracija tudi imenuje, ter za sedemindvajset evrov za dve osebi poizkusila kar lep nabor lokalnih specialitet. Skozi okna restavracije, opremljene v domačnem, švedskem slogu, se je odpiral pogled na reko Görälven, ki se je vila po pokrajini in katere nizki bregovi so se mestoma zlivali s temno reko. Vasi, skozi katere sva vozila, so bile že povsem drugačne od tistih na skrajnem jugu: ceste so bile širše, hiše med seboj bolj oddaljene in skoraj vse brez ograj. Opažati sva začela vedno več tabel za lose ter prve označbe za proge za motorne sani. Prespala sva ob jezeru Bålsjön – na robu gozdne ceste, kjer sva našla kurišče, sestavljeno iz kamnov, v njem pa nekaj mokrih brezovih drv. Medtem ko sva na ognju pekla klobasice in so se iz vode metale ribe, okrog ušes pa so nama brenčali komarji, se je počasi zmračilo. Ko sva končno zlezla v šotor, je bila ura že krepko čez enajst.

Narodni park Fulufjället: močvirja, slapovi in barjanske robide

Bolj severno kot sva šla, več dnevne svetlobe sva imela, a sva kljub temu vsak dan spala kot polha. Naslednje jutro je sonce vzšlo “sredi noči”, natančneje ob štirih in triinštirideset, zato je bila notranjost šotora do osme ure, ko sva končno odprla zadrgo, že dodobra segreta. Dan je bil krasen, pred nama pa prvi narodni park z najinega pestrega itinerarja, zato sva kmalu po zajtrku, skupaj z rojem komarjev, ki so se v avtu nabrali v pičlih desetih minutah, odbrzela v dvajset minut oddaljeni narodni park Fulufjället.

Nad parkom sva bila navdušena še preden sva sploh stopila vanj. Na parkirišču, ki se je v dopoldanskih urah hitro polnilo, je gneči navkljub vladal popoln red in avtomobile smo enega poleg drugega parkirali skoraj do centimetra natančno. Sprehodila sva se skozi Naturum – center za obiskovalce iz lesa in stekla, ki se je, skrit med drevesi, povsem zlival z okolico, in v katerem sva ob pogledu skozi veliko panoramsko steno, ki se je odpirala proti močvirnati tajgi, ostala brez besed. Odločila sva se za šestkilometrski pohod do smreke Old Tjikko, katere koreninski sistem se ponaša s starostjo skoraj deset tisoč let, vmes pozobala nekaj mesnatih borovnic in se nato spustila do triindevetdesetmetrskega slapu Njupeskär, najvišjega prosto padajočega slapu na Švedskem. Potem sva se vrnila na travnike, posejane z redkimi borovci, kjer sva nabrala prve barjanske robide. Bile so najboljše, kar sva jih kdaj jedla. Jedla sva jih sicer šele drugič v življenju, a so bile zares fantastične.

Park ni imel ne vstopnine ne parkirnine, a sva pred odhodom na blagajni Naturuma vseeno pustila prostovoljni prispevek, ki še zdaleč ni pokril vsega, kar sva videla. S polnima glavama novih slik in doživetij ter s sveže natočenimi dvajsetimi litri vode sva se zgodaj popoldan odpravila naprej. Spet sva vozila po dolgih cestah, ki so namesto vstran vijugale gor in dol po gozdnati pokrajini, nato pa v mestu Östersund zavila rahlo proti vzhodu. Tisti večer sva kampirala ob jezeru Russfjärden, na skali pod borovcem, kjer je nekdo za seboj pustil lepo pripravljeno kurišče in s katere se je odpiral pogled na rožnat sončni zahod. Bila sva nekje na polovici poti na sever, v samem središču Švedske.

Vildmarksvägen: petsto kilometrov slikovite gorske ceste

Zjutraj naju je na plan zbezal rahel veter, ki se je vztrajno zaganjal v stene šotora in čeprav ni bilo sonca, me ob zajtrku za spremembo ni zeblo. Zdaj že povsem rutinsko sva zložila najino strešno domovanje in vso pripadajočo opremo, zatem pa jo mahnila proti zahodu: prišel je čas za vzpon “v hribe” in to po najvišje ležeči asfaltirani cesti na Švedskem, katere najvišja točka se nahaja na nadmorski višini celih osemsto šestinsedemdeset metrov. Vozila sva vzdolž jezer, ob katerih so se dvigali visoki iglavci in rasli velikanski vijolični in roza lupinusi. Ko sva že skoraj dosegla mejo z Norveško, sva v mestecu Gäddede znova zavila proti severu in se začela vzpenjati skozi temen smrekov gozd. Nekje sem prebrala, da na tem območju živi največja populacija medvedov na Švedskem, a o njih ni bilo ne duha ne sluha. Začelo je rahlo deževati, ampak v avtu je bilo prijetno toplo, pred nama pa še dobra ura vožnje. Višje kot sva šla, manj je bilo naselij, trgovine in bencinske črpalke pa redke. Ustavila sva se v osamljeni obcestni prodajalnici, ki sta jo upravljala mama in njen verjetno še ne desetletni sin in v kateri je bilo mogoče kupiti vse od rabljenih kap in dvd-jev s filmi iz devetdesetih do povsem novih ribiških nožev in sekir za sto šestdeset evrov. Čeprav je bilo mikavno, se nisva odločila za nič od naštetega. Ko sva za seboj pustila gozdove in vasi, se je pred nama odprla divjina, ki jo Vildmarksvägen, Divjinska pot, obljublja v vseh svojih opisih: prostran plato Stekenjokk je bil poln jezerc, potokov in poti za motorne sani, označenih z rdečimi križi, med katerimi se je občasno znašel kakšen turist ali severni jelen. Po hribih so bile še vidne zaplate snega, dež je ponehal, midva pa sva končno dosegla Laponsko.

Na vrhu platoja, sredi močvirnate pokrajine, skozi katero se je vila široka reka in vzdolž katere je tekla cesta, sva odprla prtljažnik in Mr. P. nama je skuhal okusno čorbo iz krompirja, čičerike in klobasic. Bilo je noro lepo (juha pa na travniku sredi ničesar izjemno okusna) in če naslednjih dni ne bi imela tako zelo zapolnjenih in bi bilo vreme nekoliko prizanesljivejše, bi tam gotovo prenočila. Tako pa sva se kmalu zatem s platoja spustila na drugo stran, si pri brzicah Trappstegsforsen privoščila fiko – tradicionalen švedski odmor, pri katerem niso smeli manjkati ne kava ne cimetove rolice – nato pa se vzdolž črne reke počasi vrnila v dolino.

Preden sva tistega večera v borovem gozdičku ob jezeru Piellojaure razprla šotor in zakurila ogenj, sva naredila še dva postanka. Prvi je bil v vasici Dikanäs, v prikupni vaški kavarni, ki se je raztezala skozi spodnje nadstropje enodružinske hiše, obite z rdečimi deskami. Fika, ki sva jo naročila tam, je bila ravno tako okusna, vzdušje v vasici brez ograj in z blatnimi makadamskimi dovozi pa že povsem severnjaško. Drugi postanek se je zgodil v trgovinici Systembolaget. V tej sva se založila z nekaj… sistemskimi rečmi.

Šestinšestdeset stopinj severno: znotraj arktičnega kroga

Zbudila sva se v mokro jutro in kmalu ugotovila, da je podobno vreme napovedano tudi za naslednja dva dni. Po tehtnem premisleku in nekaj samoprepričevanja sva nato s težkim srcem sklenila, da s seznama črtava narodna parka Sarek in Stora Sjöfallet ter jo mahneva direktno na sever. Malo pred mestecem Jokkmokk sva nato prečila arktični krog, nedolgo zatem pa na cesti srečala prve severne jelene. V mestu sva nakupila drva – majhna in velika, nekaj špecerije ter do vrha napolnila rezervoar. Ko sva dosegla Kiruno – mesto, v katerem se nahaja največji rudnik železove rude na svetu, ki se širi tako hitro, da je za zgradbe starega mestnega jedra načrtovana kompletna selitev na drugo lokacijo – je že tako deževalo, da sva od mesta videla le cesto pred seboj in parkirišče, na katerem sva pomalicala. Nič kaj dosti bolje ni kazalo niti potem, ko sva ob železnici, ki iz Kirune vodi naravnost v dobri dve uri oddaljeno norveško pristanišče Narvik, vozila proti severozahodu, niti ko sva končno dosegla Abisko – najsevernejšo točko tega potovanja, kjer je divjalo že takšno neurje, da spanje v strešnem šotoru tistega večera ni več prišlo v poštev. V turistično-informativnem centru s prijetnim vzdušjem in lastno Fjällräven trgovinico sva pustila nekaj evrov, kupila, napisala in oddala razglednice, nato pa poiskala (edino in precej polno) parkirišče, kjer sva lahko prespala v avtu. Na robu parkirišča, rahlo odmaknjena od morja, je stala rdeča koča – zavetišče za popotnike v slabem vremenu, v katerem sva zakurila ogenj in si skuhala večerjo. Spanje v avtu v takšnih okoliščinah je bilo v resnici prav prijetno, le teme je bilo bolj malo – sonce je tako visoko na severu namreč zašlo šele deset do enajste zvečer, vzšlo pa pičle štiri ure zatem.

Narodni park Abisko: divji sever, nori razgledi

Naslednje jutro sva imela več sreče z vremenom, zato nisva izgubljala časa: najprej sva se spustila v kanjon reke Abisko, nato pa se po Kungsleden, Kraljevi poti, ki iz Abiska vodi v štiristo petdeset kilometrov oddaljeni Hemavan, sprehodila do jezera Njakajaure. Hodila sva skozi nizek zelen brezov gozd in ob deroči reki, nad katero so se dvigala pobočja narodnega parka, po katerih se je zlivala voda, ki je napajala reko. Na najvišjih vrhovih so se še bleščale okrogle zaplate snega, v daljavi pred nama se je s svojo prepoznavno obliko črke U odpirala dolina Čuonjávággi, v dobesednem prevodu Gosja dolina, saj njen sloviti znižani del služi kot naravni prehod za jate divjih gosi, ki se spomladi selijo na sever, jeseni pa na jug. Na močvirnatih tleh okrog jezera sva nabirala barjanske robide, se ugrezala v mehka tla in prav tam srečala tudi prve Slovence.

Čeprav sva na severu sprva nameravala preživeti kašen dan več, se nama z vremenom tokrat na žalost ni izšlo, zato sva si morala lepote drugega najbolj severno ležečega narodnega parka na Švedskem prihraniti za kdaj drugič. Tako sva zgodaj popoldan še istega dne obrnila nazaj proti jugu. Tokrat je v Kiruni sijalo sonce in na razglednem postajališču, ki je hkrati tudi spodnja postaja smučišča, se je odprl pogled na gromozanski rob odprtega kopa, v daljavi pa na zasneženi Kebnekaise, najvišji vrh Švedske. Do Jokkmokka sva se vrnila po isti poti in za slovo od arktičnega kroga na cesti najprej srečala dve mladi polarni lisički, zatem pa še čredo severnih jelenov, ki je na najinem voznem pasu očitno izvajala neke vrste arktični flash mob v obliki popolne zamrznitve. Nedolgo zatem sva zavila proti vzhodu.

Preberi tudi: