vselepoinprav.si

Minilo je že kar nekaj let odkar sem se nazadnje sprehajala po obali katerega od obeh jezer. Blejsko me še danes prav nič ne mika, do Bohinjskega pa bi se verjetno odpravila večkrat, ko se do tja le ne bi bilo treba prebijati čez prenatrpani Bled in po preobremenjeni cesti, ki pelje do Bohinja. Ampak letos poleti se je odprla nova, aktivnejša možnost popotovanja med prvim in drugim, zato sva preteklo nedeljo zamižala na eno (pregovorno) oko, se prerinila skozi blejski prometni zamašek in jo nato mahnila po slabih trideset kilometrov dolgi kolesarski stezi, ki od sredine julija Bled povezuje z Bohinjem.

Da bi se izognila kolesarjenju po najbolj problematičnem delu, sva avto pustila v Bohinjski Beli, na majhnem parkirišču zraven pokopališča, kjer je zjutraj že stalo nekaj avtomobilov, oplemenitenih z nosilci za kolesa. Bilo je sončno in v kakšnem zavetju verjetno prijetno toplo, a bilo je še zgodaj in pihal je blag, a precej hladen septembrski veter, zaradi katerega sva od kratkih oblačil nase navlekla le hlače. Med zmernim vzponom v vas sva se sicer nekoliko ogrela, a kaj ko je temu že takoj sledil spust po robu gozda. Ko sva čez nadvoz zapeljala na drugo stran glavne ceste in zavila na široko, dvosmerno kolesarsko stezo, ki je tekla po levem bregu Save Bohinjke, se je nad ozko dolino zgrnila gosta megla in kljub trem zgornjim plastem sem bila v trenutku tako premražena, da mi je bil Mr. P. primoran odstopiti še svojo vetrovko.

Megla se je ozke in senčne doline, skozi katero se je vila turkizno zelena reka, držala še lep čas in šele ko sva se v zankastem zavoju pod železnico, pod (in nad) cesto ter na koncu še čez most premaknila na njen desni breg in se je dolina počasi odprla, je tudi na stezo posijalo nekaj sončnih žarkov in kolesarjenje je končno postalo prijetno. Na postajališču pri nekdanjem plavžu, ki je bilo opremljeno z lesenimi klopmi, mizami in sanitarijami, diskretno umaknjenimi za leseno steno, sva pojedla prvo malico. Potem sva (zdaj že brez vetrovke) spet sedla na kolesi in pot naju je vodil mimo travnikov, na katerih so se brezbrižno pasle krave in koze, po robovih gozda in visoko nad reko, bregovi katere so se tu in tam raztezali v bele prodnate plaže. Ko sva še zadnjič zapeljala pod železniške tire, Bohinjska Bistrica ni bila več daleč.

Od železniške postaje, do koder naju je pripeljal kratek obvoz, sva se spustila skozi središče vasi, pri kampu znova prečila Savo Bohinjko, nato pa čez travnike, z roba katerih se je odpiral slikovit razgled na Spodnje Bohinjske gore, nadaljevala pot proti jezeru. Tik pred Ribčevim Lazom se je steza za dvakrat strmeje vzpela, nedolgo zatem pa sva že sedela na obali največjega naravnega (stalnega) jezera v Sloveniji.

Ker se je v Ukancu tisto nedeljo odvijal tradicionalni Kravji bal, se je na obali jezera sredi dneva trlo obiskovalcev. Na eni od belih plaž sva drugič pomalicala, nato pa jo počasi mahnila nazaj. Vrnila sva se po isti poti, vmes sva naredila le kratek ovinek do kavarnice ob reki s prijetnim ambientom in dobro kavo. Po dobrih treh urah, slabih štiriinpetdesetih dolžinskih in nekaj sto višinskih metrih sva se prijetno utrujena vrnila na izhodišče. V Bohinjski Beli je bilo prijetno toplo, na Bledu pa neprijetno polno.