vselepoinprav.si

Več kot leto in pol je že odkar sva se nazadnje sprehodila do Lovrenških jezer in krepki dve od takrat, ko sva se potepala po Mariborskem (pa Ruškem, Slivniškem in Hočkem) Pohorju in si nato zadala, da se naslednjič odpraviva pohajkovat še po Ribniškem. To sicer niso bile prazne obljube, a se je ta naslednjič zgodil šele konec letošnjega maja, ko ni ne bril leden veter ne pripekala huda vročina, ravno nasprotno: prijetne spomladanske temperature so bile ravno pravšnje za kratke hlače, kratke rokave in dolgo pričakovani sprehod med pohorskimi krošnjami.

Avto sva pustila na enem od terasastih parkirišč novonastajajočega Gorsko-turističnega centra Kope in bila nad rastočo infrastrukturo, ki poleg smučarskih objektov, prenovljenega Grmovškovega doma ter hotelov, barov in restavracij vključuje tudi kolesarski park, pumptrack poligon, igrišče za padel in zagotovo še kaj, česar tako nahitro nisva opazila, povsem osupla. Takšne celoletne turistične ponudbe s povrh vsega še očem zelo prijetno celostno podobo pri nas še nisva zasledila. Obšla sva osrednji prostor, kjer so se odvijale intenzivne priprave na bližajoči se poletni festival in jo ob kolesarskem parku, ki se pozimi pretvori v otroško smučarsko progo, mahnila navkreber. Kmalu sva zakorakala med zelene smreke, pod katerimi so se razpredala neskončna rastišča borovnic. Pot se je najprej kar lep čas vzpenjala ob lesenem plotu, ki je varoval pohorske visokogorske travnike (imenovane planje) in vzdolž katerega sva na lesenih klopeh naletela na knjižice, polne poučnih informacij o tamkajšnjem rastlinstvu, živalstvu in lokalni kulturni krajini. Z razglednega, tisoč petsto triinštirideset metrov visokega Črnega vrha, ki je tudi najvišja točka Pohorja in na katerem je postavljeno planinsko obeležje, za njim pa škorjanka – zasilno prebivališče iz lesa in lubja, ki so si jih postavljali oglarji, ki so v gozdu ostali dalj časa (te so kasneje uporabljali tudi gozdarji, danes pa se v primeru slabega vremena vanje zatečejo planinci) – sva se znova spustila med mogočne smreke in po nadaljnje pol ure hoje dosegla Ribniško kočo. Koča, ki po nedavni prenovi bolj kot na tradicionalni planinski dom spominja na kakšen prestižnejši butični hotel, se na tisoč petsto tridesetih metrih ponaša tudi z nazivom najvišje ležeče planinske postojanke na Pohorju.

Čeprav je bila ura šele deset dopoldan, sva za šankom naročila golaž s polento in čeprav bi na terasi z razgledom na veličastne pohorske gozdove najraje preživela cel preostanek dopoldneva, sva jo nedolgo zatem že mahnila naprej. Povzpela sva se na bližnji Jezerski vrh, na katerem stoji spomenik padlim planincem, nato pa se med borovci in rušjem, skozi katerega je vodila lesena pot, spustila do Ribniškega jezera. Temna, skoraj črna voda majhnega jezera, v resnici visokega šotnega barja, je v globino segala največ kakšen meter, a je, ujeta v kotanjo, obdano z visokimi smrekami, delovala veliko globlja in ob tem vznemirljivo skrivnostna in pomirjujoča hkrati. Ni čudno, da sva tam posedela kar nekaj časa, zelo nenavadno pa se mi je zdelo, da na tako lepo sobotno opoldne na poti nisva srečala skoraj nikogar.

Nazaj sva se vrnila po isti trasi, le da sva namesto tiste mimo Ribniške koče, izbrala pot po gozdnem kolovozu, nato pa sva bližnjico, prepredeno z velikanskimi mravljišči, ubrala še tik pod Črnim vrhom. Na koncu sva prehodila slabih štirinajst kilometrov in v dobrih treh urah naredila okrog štiristo petdeset višincev. Ampak to so samo številke – jaz pa že razmišljam, med katere pohorske smreke se bova podala naslednjič.