vselepoinprav.si

Ker sva bila pozna, vreme tistega junijskega jutra pa idealno za v hribe, sva bila prepričana, da bo parkirišče pri Aljaževem domu že zelo zgodaj povsem polno – od tam namreč vodi ena od poti na Triglav, to je izhodišče za vzpon na dih jemajoči in med ljubitelji kozorogov priljubljeni Bovški Gamsovec, od doma pa je prav tako mogoč prehod na drugo stran, v Trento. Avto sva zato pustila na parkirišču Na prodih tik pred Mojstrano in se v dolino Vrat odpravila z avtobusom, ki tja vozi večkrat na dan. Parkirišče v Vratih sicer še zdaleč ni bilo polno, a se nama je vseeno zdelo fino, da v Triglavski narodni park nisva pripeljala še enega avtomobila.

Z veličastnim pogledom na tri kilometre široko in dober kilometer visoko Triglavsko severno steno sva na terasi Aljaževega doma za dvig energije pojedla zelo okusno in precej zajetno porcijo jabolčnega štrudla, nato pa jo mahnila v hrib. Prve pol ure sva hodila po gozdu, po zmerno vzpenjajoči se cesti, s katere se je ves čas odpiral pogled na Steno, pod njo pa na turkizno zelena korita Triglavske Bistrice. Ko sva za seboj pustila gozdno linijo, se je pred nama odprlo delno skalnato, delno travnato pobočje, na katerem je bilo tu in tam še vedno mogoče zaslediti kakšno zaplato snega in izpod katerega so na plan vreli številni izviri, ki so se, eden za drugim, stekali v smaragdni potok.

Sonce je vse bolj pripekalo, zato sva se vzpenjala počasi, pri tem občudovala vrhove nad seboj in veliko fotografirala. Na melišču tik pod sedlom je šlo še počasneje, saj sva zaradi drsečega kamenja, v katerega sva se ugrezala do gležnjev, delala po dva koraka naprej in enega nazaj. A je bilo vredno vsakega napora: s sedla se je nato odprl razgled na celotno dolino Vrat, na drugi strani pa na Trento, ugnezdeno globoko med strme vršace. Levo in desno od naju so se dvigale mogočne skalnate stene in kljub temu, da sva se nahajala komaj na tisoč sedemsto šestinšestdesetih višinskih metrih, je izgledalo kot da sva nekje visoko v hribih. Pozdravljala sva pohodnike, ki so se vračali s Kriških Podov in sestopali z Bovškega Gamsovca in jim potihem kar malo zavidala, plezalskih navdušencev, ki bi se čez Plemenice spuščali s Triglava, pa sredi dneva nisva srečala nobenih. Na sedlu bi lahko ostala še lep čas, a vremenska napoved za popoldan naenkrat ni bila več tako obetavna, zato sva po isti poti obrnila nazaj v dolino.

Če naju je melišče pri vzponu zaviralo, je šlo navzdol bistveno hitreje – skupaj s kamenjem sva kot bi mignil pridrsela do steze, ki naju je med nato skalami in skozi ruševje pripeljala nazaj do Bistrice. Tam sva si v bidona natočila ledeno mrzlo vodo in si v enem od tolmunčkov ohladila razgreta stopala. Ko so se izza severne stene nad dolino navlekli oblaki in se je v daljavi zaslišalo grmenje, sva spust za vsak primer raje nadaljevala. Prve kaplje so začele padati ravno ko sva se spet usedla na teraso Aljaževega doma, a se nevihta takrat še ni razvila. Ta je prišla kakšno uro in pol kasneje, ko sva že vozila proti Ljubljani, v hribih za nama pa se je odvijal pravi sodni dan.

Preberi tudi: