vselepoinprav.si

Dokler nisva na spodnji postaji nihalke v Kamniški Bistrici pobrala ključev od koče, tudi letos nisem vedela, kam greva. Večer poprej mi je bilo naročeno naj spakiram športna oblačila in gojzarje, nato pa sta se pred mano pojavila dva velikanska sedemdesetlitrska nahrbtnika – takšna, kakršnih midva med najino pohodniško opremo nimava. Do izhodišča je dobra ura vožnje, je rekel Mr. P., potem pa bova še kakšno uro hodila. Tako sva se pri spodnji postaji nihalke v Kamniški Bistrici spet usedla v avto in se zapeljala na drugo stran hriba, do parkirišča Ušivec – enega od izhodišč za vzpon na Veliko Planino z njene vzhodne strani. Bil je petek dopoldan in imela sem dopust. Bil pa je tudi dan pred mojim rojstnim dnevom.

Jasno, da je bil moj izposojeni sedemdesetlitrski nahrbtnik lažji kot Mr. P-jev, to pa zato, ker jaz navkreber nisem nosila hrane, vode in zeliščnih pijač – za vse to je namreč poskrbel on. Čez planino Dovja raven sva se povzpela do pastirske vasi Veliki stan, od tam pa do gostišča Zeleni rob, kjer sva odvila proti počitniškemu naselju, v katerem naju je pripravljena čakala koča Irenca. Do slednje sva, natovorjena kot da greva na desetdnevni treking po enem od finskih narodnih parkov, potrebovala slabo uro in pol. Koča, zgrajena v tradicionalnem lokalnem slogu, obita z lesenimi skodlami, je stala na začetku naselja, ki se je med visokimi smrekami raztezalo na rahli vzpetini. V notranjosti je v kombinaciji s sodobno tehnologijo prevladoval alpski stil, koča je imela ločeno shrambo, v predprostoru so bila zložena suha drva. Na podstrešje, kjer se je nahajal spalni del, se je prišlo po lestvi, ki se jo je dalo pospraviti pod strop, skozi odprtino v tleh, ki jo je prekrivala težka loputa, pa se je bilo mogoče spustiti v klet, opremljeno z osnovnimi živili. Izza jedilne mize se je odpiral pogled na vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, v zadnji del koče pa je bila umeščena savna. Mr. P. ni izgubljal časa – nedolgo zatem, ko sva razpakirala sedemdesetlitrska nahrbtnika, je pred lopo že sekal drva in ko sva se nato vrnila s kosila na Zelenem robu, je že bilo treba zakuriti. Preostanek večera sva tako izmenično preživljala na osemdesetih stopinjah v savni in na desetih stopinjah na klopci pred kočo.

Jutranje prebujanje je bilo naravnost idilično: zbudila sva se ob žvrgolenju ptic, ki so se skrivale v krošnjah bližnjih smrek, in ob mukanju krav, ki so se pasle nedaleč stran. Vrhove okoliških hribov so že osvetljevali prvi sočni žarki in rojstnodnevni zajtrk ni bil le okusen, temveč začinjen še s čudovitim razgledom. Nikamor se nama ni mudilo, pa tudi vročine ni bilo na planini nobene, zato sva se iz koče odpravila šele okrog enajstih. Vzpela sva se na Gradišče, se po robu planote spustila do Domžalskega doma na Mali Planini, nato pa se čez Veliki stan vrnila do gostišča Zeleni rob. Tam je Mr. P. naročil ajdove žgance s kislim mlekom, za sladico pa sva namesto torte zmazala skutine štruklje. Ko sva nato popoldan sedela pred najino malo hiško in je izza vogala zapihal hladen veter, je to pomenilo samo eno: kurjenje-savna-hlajenje na klopci pred kočo – in tako večkrat zapored. Ko sva se čez kakšni dve uri, ovita le v brisači, vračala noter, pa naju za vogalom ni pričakal samo veter, temveč tudi čreda krav, ki so se nagrmadile tik ob ograji. Ne bom rekla, da me njihova nenadna navzočnost ni presenetila, sem pa tisti večer še večkrat ugotovila, da imajo mimo najine koče speljano stezo, po kateri se sprehajajo skozi naselje.

Nedeljsko prebujanje je bilo kopija prejšnjega dne, le da so naju tokrat krave k ograji prišle pozdravit že za zajtrk. Potem sva pospravila hiško, si oprtala zdaj že nekoliko lažja sedemdesetlitrska nahrbtnika in jo po stezi, ki je malo pred planino Dovja raven odvila navzdol, nato pa v gozd, mahnila domov. Težko med seboj primerjam rojstnodnevne izlete presenečenja, kaj šele, da bi med njimi morala izbrati najljubšega, ampak ti trije dnevi na Veliki planini so bili res nekaj posebnega.

Druga potepanja po Veliki planini: