vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Zimsko dopoldne na Zaplani

Bila je povsem običajna sobota s povsem običajnimi epidemiološkimi omejitvami. V nekih drugih časih bi jo verjetno mahnila nekam v Julijce, tako pa sva bila omejena na sprehode po Osrednjeslovenski regiji. A ker je, v nasprotju z vsesplošnim prepričanjem, tudi ta bogata z zanimivostmi, z brskanjem za novimi, manj obleganimi lokacijami nikoli nisva imela težav. Mr. P. je pred časom na najpopularnejšem socialnem omrežju zasledil Jezerce, visoko barje na Zaplani, poleg katerega so nedavno postavili prav po skandinavsko urejeno opazovalnico. Sneg, sva vedela, se tam gori še drži, in ideja za potep je padla: na malce poledenela, a plodna tla.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Snežna idila na Pasji ravni

Z motorjem, peš po snegu, z avtom in, se razume – s kolesom – vse to sva že sprobala, ker je to pač tak hrib: ne preblizu in ravno prav daleč, da je zanimiv za takšne in drugačne vzpone, v vsakem letnem času. Z biciklom ga je Mr. P. prekolesaril že z vseh možnih smeri in to ne le po enkrat. Jaz sem ga z ene, najlažje, samo enkrat in to bo za nekaj časa kar dovolj. Poleg tega je tam gori, na drugem najvišjem vrhu Polhograjskega hribovja, najlepše takrat, ko zapade sneg in se visoke smreke odenejo v puhaste plašče, pohodne poti pa zamenja globoka bela gaz. Tak čas je zdaj. Pa še gneče ni nobene.

Preberi več »
Knjigožer

Tadej Golob: Virus

Ko je bil objavljen naslov nove knjige, sem zavila z očmi. Pa ja ne še v leposlovju. Potem sem jo dobila na posodo in začela brati. Bilo je neizogibno – ta presneta reč mi očitno tudi tukaj ne bo dala miru. In sem jo prebrala. A naslova pri najboljši volji še danes ne znam prepričljivo povezati s kriminalno zgodbo, ki bi nekako morala biti osrednja tema in po kateri se knjigi konec koncev naslov tudi dodeli.

Preberi več »
Vseživo

Najboljše leta 2020

Volvič pa hribi pa hribi pa volvič – to je povzetek letošnjih všečkov mojega Instagram profila. Precej podobno kot lani, čeprav letošnje leto v resnici nima primere. A nekaj se je v teh čudnih dvanajstih mesecih kljub temu uspelo zgoditi in – to je že stalna praksa – naj instagramabilnih devet fotk se ne sklada nujno z mojimi devetimi najljubšimi zapisi tega leta. Slednji sledijo spodaj.  

Preberi več »
Knjigožer

Fredrik Backman: Anxious People

Vem, kako piše Backman in obožujem njegov stil pisanja, ob katerem bralca malodane na koncu vsakega poglavja pusti obviseti na robu prepada. Vživljam se v njegove zgodbe in poistovečam z njegovimi liki, njegova uspešnica Mož z imenom Ove je ena mojih najljubših knjig vseh časov. Privlačita me transparentnost notranjih bojev njegovih protagonistov ter mestoma že skoraj knausgardovsko opisovanje problematike (predvsem) partnerskih odnosov, ob katerih me je že ničkolikokrat zgrabila žalost. Ali tesnoba, če hočete. Iskreno priporočam.

Preberi več »
Na potep

Jesenski gozdovi v Ljubljani in okolici

Časi so pač taki, da lahko tisti hriboljubci, ki živimo v Ljubljani, nad belimi vrhovi naših najvišjih vršacev vzdihujemo kvečjemu s kakšnega bližnjega hriba ali višje ležečega nadstropja proti severu obrnjenega stanovanja. A najina garsonjera gleda na jug, na prav vse od prvih pa je vsled taiste situacije trenutno takšen naval, da je že sama misel na to vse prej kot privlačna. Pa sva odprla zemljevid in se, hočeš nočeš, osredotočila na tiste manj obljudene, bolj položne, pretežno gozdnate površine v okolici Ljubljane.

preberi več
Knjigožer

Alexander McCall Smith: To the Land of Long Lost Friends

Človek bi si mislil, da bodo v dvajseti knjigi po vrsti zadeve prejkone postale dolgočasne, a je resnica pravzaprav daleč od tega. Upam si celo trditi, da je vsaka naslednja boljša od tiste prej: vsebina je bolj poglobljena, teme bolj pereče, skupaj z zgodbami (in tega si verjetno želi vsak bralec) pa raste tudi pisatelj. Skoraj prepričana sem, da se nekaterih tem, ki jim v zadnji knjigi namenja kar nekaj pozornosti, v svojih prvih pripovedih nikoli ne bi mogel dotakniti. Sedemindevetdesetodstotno.

Preberi več »
Na potep

Jutranji sprehod ob Kozlerjevi gošči

Rekla ji bom Barjanka, četudi to v resnici ni bila. Kljub podarjeni uri, ki jo je prinesel zimski čas, je bilo megleno nedeljsko jutro veliko preveč lenobno, da bi se nama dalo navleči vse tiste plasti in zlesti na bicikla. Tako sva le pograbila jopi in jo, še malo zaspana in zalepljena, mahnila na sprehod po Barju.  

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom

Po Kozjanskem s kolesom

Ko sva se avgusta vrnila z moto vikenda na Kozjanskem, sva nemudoma naredila načrt, kako bova v jeseni, ko se bodo kozjanski listavci odeli v pisane barve, v avto vrgla gojzarje, na streho zmontirala kolesi in jo mahnila na Boč in Donačko goro, pa po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. Konec septembra sva v prtljažnik spakirala gojzarje in ruzak in jo mahnila na Boč in Donačko goro. Oktobra je Mr. P. na streho zmontiral kolesi in sva šla po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. In zatem naredila jesenski krog po Kozjanskem.

Preberi več »