vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Vzpon na Sinji vrh mimo Otliškega okna

Preden sta preteklo soboto končno prišla na vrsto, sta bila tako Sinji vrh kot Otliško okno že lep čas visoko na mojem seznamu, a povsem jasno je bilo, da bo Primorka najbolj obremenjena cesta tistega dne, zato sva, preden sva se odpravila od doma, počakala do zgodnjega popoldneva. Uspešno sva se izognila gneči in avtocesto zapustila že pri Logatcu ter se čez Kalce, eni lepših (tudi za kolesarjenje primernih) cest, vzpela na Col. Tam sva odvila proti Predmeji in na poti so mimo naju so brzele majhne, simpatične vasi, pred vetrom skrite v zavetjih neštetih dolinic. Če bova kdaj imela počitniško hiško, bo ta gotovo nekje tam.

Preberi več »
Na potep

Po Pijavški barjanski poti

Ko smo bili še otroci, nam je stara mama večkrat zelo doživeto opisovala prigodo nekega znanca, ki je, ko jo je zjutraj, še mračno je bilo, skozi Rogovilo peš mahal na avtobus, stopil lisici na rep. Eden drugega očitno nista ne videla ne slišala, ob neljubem pripetljaju pa je lisica tako zacvilila, da je dotični gospod v strašni grozi odskočil in stekel naprej, pri najboljši volji pa se niti takrat niti kadar koli kasneje ni mogel spomniti, kako je prišel na tisti avtobus. Na to zgodbo pomislim vsakič, ko se peljem skozi Rogovilo, gozdnat predel med Pijavo Gorico in Kremenico in tudi sama sem tam že kdaj srečala kakšno divjo žival, a le z avtom. V petek popoldan sva tam, morda čisto blizu omenjenega dogodka izpred več deset let, ob mirni Želimeljščici, ki je takrat verjetno žuborela ravno tako kot zdaj, parkirala avto in se odpravila na pohod po oseminpolkilometrski Pijavški barjanski poti.

Preberi več »
Na potep

Čudoviti slapovi divje soteske Pekel

Če se z Viča zapeljete v Podpeč in od tam nadaljujete desno ob hribu, boste skozi nekaj vasic s hecnimi imeni prej ali slej prispeli v Borovnico. Do tukaj nič novega, do ostankov viadukta nekdanje borovniške železniške proge sem šla že večkrat, tudi s kolesom. Pač pa sem do preteklega vikenda živela v zmotnem prepričanju, da je južni del borovniške kotline slepa ulica. Pa ni! Iz nje vodi več poti na več koncev. Ena od njih pelje v sotesko Pekel. Cesta se pri gostišču sicer konča, a le za vozila. S slednjim je iz Ljubljane do tja pičlih dvajset minut. Dvajset minut in jaz še nikoli nisem bila tam.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Popoldanski sprehodi: od Šentvida do Višnje Gore

V Dnevniku s slovenske planinske poti ni veliko žigov, ki bi jih bilo mogoče nabrati v Osrednjeslovenski statistični regiji. Pravzaprav jih je zelo malo. Na Krimu sva bila že prevečkrat, Grmada in GEOSS sta tudi že stara znanca. Ena izmed redkih točk se nahaja pri Lavričevi koči na Gradišču. Na tistem nad Šentvidom pri Stični. Ta je bil tudi edini iz te regije, ki mi je še manjkal. Do pretekle sobote.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zakladi Slovenije: popoldan v Beli Krajini

Pred slabimi tremi leti sva šla iz Ljubljane v Črnomelj s kolesom. To je bila moja prva kolesarska stotka in doslej edini načrtovani izlet v Belo Krajino. Od takrat se nisva nikoli zares vrnila, čeprav je bilo o tem večkrat govora. Potem sem pred kratkim na nacionalni televiziji zasledila prispevek s čudovitimi belokranjskimi vedutami. V soboto popoldan, ko je v Ljubljani ravno začelo rahlo pršiti, sva navlekla dežni vetrovki in jo, tokrat z avtom, mahnila na jug.

Preberi več »
Na potep  |  S kolesom  |  V hribe

S kolesom na Vršič

Prijetne zgodnjepomladanske temperature, nebo brez oblačka, Kranjska Gora pa prazna, kot je to mogoče samo sredi tedna. S kolesom je šel v resnici le Mr. P., jaz sem tokrat nastopila v vlogi ekipe spremljevalnega vozila in osebnega fotografa v enem. Ko sem mu na parkirišču enega od praznih kranjskogorskih hotelov pomagala vleči stvari iz avta, je od nekod zapihal hladen veter in ni mi bilo žal, da se nisem pustila pregovoriti, da grem s kolesom tudi jaz. Ne ne, Rozi je za take razmere veliko preveč škoda, sem mu zatrjevala. In sebi tudi.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Zimski vzpon na Komno

Vsi, ki so mi kdaj pravili o Komni, niso mogli mimo omembe duhamornih oseminštirideset serpentin, ki jih je potrebno premagati na prvem delu poti. Morda je ravno zato tako dolgo trajalo, preden sem se končno odpravila tja gor. Kakšna škoda, saj mi je bilo hitro jasno, da vzpon ne bo niti naporen, še manj pa dolgočasen: počasi dvigajoča se pot, svetel gozd in korak za korakom lepši razgled na Bohinjsko jezero pač niso nekaj, nad čimer bi se človek pritoževal.

Preberi več »
Na potep

Na Bloke na zrak

V soboto sva šla spet na najino najljubšo planoto. Pretegnit noge, prevetrit glavi. Uživat naravo, ki se še ni prebudila iz zimskega spanja, se sprehajat po travnikih svetle, od vode in vetra poležane trave. Skakat čez plitve, vijugaste potočke in umazat gojzarje (in volviča). Glavi sta prepihani, čevlji blatni, cilj dosežen. Obožujem Bloke.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Sprehod v dežju: Goli vrh nad Poljansko dolino

Tudi tokrat je bil napovedan dež in tudi tokrat je zjutraj na polno sijalo sonce. A le do takrat, ko sva se oblekla in odpravila od doma. Od Ljubljane do Polhovega Gradca se je nato še nekajkrat ulilo, ko pa sva v vasi Goli Vrh parkirala in superge zamenjala za pohodne čevlje, je dež ponehal in nad krošnjami dreves je obvisela megla.

Preberi več »