Volvič pa hribi pa hribi pa volvič – to je povzetek letošnjih všečkov mojega Instagram profila. Precej podobno kot lani, čeprav letošnje leto v resnici nima primere. A nekaj se je v teh čudnih dvanajstih mesecih kljub temu uspelo zgoditi in – to je že stalna praksa – naj instagramabilnih devet fotk se ne sklada nujno z mojimi devetimi najljubšimi zapisi tega leta. Slednji sledijo spodaj.
Preberi več »
Vem, kako piše Backman in obožujem njegov stil pisanja, ob katerem bralca malodane na koncu vsakega poglavja pusti obviseti na robu prepada. Vživljam se v njegove zgodbe in poistovečam z njegovimi liki, njegova uspešnica Mož z imenom Ove je ena mojih najljubših knjig vseh časov. Privlačita me transparentnost notranjih bojev njegovih protagonistov ter mestoma že skoraj knausgardovsko opisovanje problematike (predvsem) partnerskih odnosov, ob katerih me je že ničkolikokrat zgrabila žalost. Ali tesnoba, če hočete. Iskreno priporočam.
Preberi več »
Časi so pač taki, da lahko tisti hriboljubci, ki živimo v Ljubljani, nad belimi vrhovi naših najvišjih vršacev vzdihujemo kvečjemu s kakšnega bližnjega hriba ali višje ležečega nadstropja proti severu obrnjenega stanovanja. A najina garsonjera gleda na jug, na prav vse od prvih pa je vsled taiste situacije trenutno takšen naval, da je že sama misel na to vse prej kot privlačna. Pa sva odprla zemljevid in se, hočeš nočeš, osredotočila na tiste manj obljudene, bolj položne, pretežno gozdnate površine v okolici Ljubljane.
preberi več
Človek bi si mislil, da bodo v dvajseti knjigi po vrsti zadeve prejkone postale dolgočasne, a je resnica pravzaprav daleč od tega. Upam si celo trditi, da je vsaka naslednja boljša od tiste prej: vsebina je bolj poglobljena, teme bolj pereče, skupaj z zgodbami (in tega si verjetno želi vsak bralec) pa raste tudi pisatelj. Skoraj prepričana sem, da se nekaterih tem, ki jim v zadnji knjigi namenja kar nekaj pozornosti, v svojih prvih pripovedih nikoli ne bi mogel dotakniti. Sedemindevetdesetodstotno.
Preberi več »
Rekla ji bom Barjanka, četudi to v resnici ni bila. Kljub podarjeni uri, ki jo je prinesel zimski čas, je bilo megleno nedeljsko jutro veliko preveč lenobno, da bi se nama dalo navleči vse tiste plasti in zlesti na bicikla. Tako sva le pograbila jopi in jo, še malo zaspana in zalepljena, mahnila na sprehod po Barju.
Preberi več »
Ko sva se avgusta vrnila z moto vikenda na Kozjanskem, sva nemudoma naredila načrt, kako bova v jeseni, ko se bodo kozjanski listavci odeli v pisane barve, v avto vrgla gojzarje, na streho zmontirala kolesi in jo mahnila na Boč in Donačko goro, pa po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. Konec septembra sva v prtljažnik spakirala gojzarje in ruzak in jo mahnila na Boč in Donačko goro. Oktobra je Mr. P. na streho zmontiral kolesi in sva šla po novi kolesarski stezi vzdolž bodočega Vonarskega jezera. In zatem naredila jesenski krog po Kozjanskem.
Preberi več »
Rojstni dan, namreč. Pa ne moj in tudi ne od mojega najljubšega nečaka, čeprav bo pri tem tempu tudi on že kar kmalu praznoval svojega prvega. Ne, danes minevajo štiri leta, odkar sem začela s pisarjenjem tegale blogiča in že četrto leto zapored boste na njem našli mišmaš potepanj, domačih in tujih – s kolesom, motorjem ali kako drugače, odstavke iz prebranih knjig, fotografije doma spečenih sladic in še česa. Kaj dosti se od začetka ni spremenilo, letos se poslavljam le od instagramabilnih kolažev, ker imam občutek, da jih je blog že zdavnaj prerasel (v resnici pa mi zanje preprosto zmanjkuje časa), sem pa pred kratkim v meni dodala novo, kolesarsko kategorijo.
Preberi več »
Od avgustovskega potepanja po Kozjanskem nama je poleg kopice lepih vtisov zaradi pomanjkanja časa, deloma pa tudi zaradi omejenega prostora na poletnem prevoznem sredstvu, ostal skoraj enakovredno zajeten kup želja, ki sva jih bila primorana pustiti za naslednjič. Ta naslednjič se je zgodil prejšnji vikend, na nedeljo, za katero je bilo napovedano nestanovitno vreme s številnimi plohami, a je nato cel dan sijalo sonce.
Preberi več »
Težko bi rekla, da je bila satira že od nekdaj ena mojih ljubših knjižnih zvrsti. Pravzaprav ji, dokler nisem pred nekaj leti odkrila na svojstven način zabavnih zgodbic finskega pisatelja Arta Paasilinne, nisem posvečala pretirane pozornosti. A knjige (po pisanju in še čem) vedno bolj slavnega Finca so na domače – torej slovenske in moje – knjižne police kapljale ena za drugo, sčasoma v vse pogostejših intervalih. Nato se je pojavil Šved Jonasson s svojim prvencem o stoletniku, ki na dan svoje rojstnodnevne zabave spleza skozi okno doma za ostarele in izgine. Moj humoristični knjižni okus je v trenutku poskočil z enega na dva Skandinavca, moja knjižna polica pa bo vsak hip začela pokati po šivih. Ali spojih, če hočete. Navajam peščico razlogov, zakaj.
Preberi več »