Visoki Mavrinc ali Špica v Sedelcih je tisoč petsto dvainšestdeset metrov visoka gora v Julijskih Alpah, do vrha katere s ceste na Vršič vodita dve pešpoti: prva se začne pri drugi serpentini, druga pa osem ovinkov višje, na parkirišču pri Koči na Gozdu. Midva sva ubrala slednjo, krajšo, za katero sva na sončno januarsko soboto potrebovala debelo uro prijetno zmerne hoje.
Preberi več »
Najbolj všečkanih devet fotografij na mojem Instagramu v letu 2018 je bilo sledečih (v tem vrstnem redu): zimski pogled na Blejsko jezero z Ojstrice, prazen pomol na Podpeškem jezeru, oblačno nebo nad trgom Münsterhof v Zürichu, domača focaccia iz pod spretnih prstov Mr. P.-ja, čarobno jezero Sorapis v Dolomitih, enako čarobna korita Kamniške Bistrice, stolpnici TR3 v snežni nevihti, Mr. P. na kolesu na poti v Črnomelj ter jaz na kolesu na eni od dolomitskih serpentin. Dogajalo se je precej, a to še zdaleč ni bilo vse – med zgoraj navedenimi namreč manjka nekaj meni najbolj ljubih dogodkov. To je mojih naj 9.
Preberi več »
Na prvo decembrsko soboto sem pohajkovala po Vremščici, teden dni zatem sva v blagi snežni nevihti sopihala na Kamniški vrh. Ker mi je bilo vreme izjemno naklonjeno, sem nekajkrat, včasih tudi več dni zapored, skočila na Rožnik. Posejala sem božično žito. Novo domovanje je pri nama našel kaktus, ki šteje že dobrih deset let.
Preberi več »
Devetnajsta po vrsti iz serije bocvanskih detektivk, v kateri Mma Ramotswe kandidira za članico občinskega sveta, Rra Matekoni s pomočjo avtomobilske prispodobe poudari ženine kvalitete, Mma Potokwani pa je primerjana s pošteno oblazinjenim naslanjačem. Kratko, a sladko: toplo priporočam.
Preberi več »
Pravzaprav sva se tistega dne namenila le na kratek sprehod do slapu Orglice v dolini Kamniške Bistrice. Potem pa so naju na Mengeškem polju premamila zasnežena pobočja okoliških gora; koča na Kamniškem sedlu se je kopala v blagem dopoldanskem soncu, sneg je v belo odel Brano in Planjavo in poštupal najvišje dele Velike planine. Ker sva se za daljši vzpon zbudila veliko prepozno in ker so se severa bližali sivi oblaki, sva skočila na najbližji, Kamniški vrh.
Preberi več »
Iz Senožeč do Velike Vremščice, najvišje točke istoimenskega pogorja, je dobro uro in pol hoda. Prvih petnajst minut pot pelje skozi vas, mimo eko kmetije s čupastimi osli in plahimi kravami, nato pa zavije v listnat gozd, kjer se začne zlagoma vzpenjati in strmina popusti šele kakšne pol ure zatem, na golem pobočju Slatne, kjer se prvič odpre pogled na s te strani poraščen vrh Vremščice. Potem je treba le še prečiti manjše mrazišče, se nato znova povzpeti v gozd in ko kolovoz spet zavije na travnik, je do vrha le še nekaj minut.
Preberi več »
Med prazniki sva jo mahnila na roadtrip v Berlin. V lokalni trgovini z živili sem si zadnjič mimogrede kupila nove flance. Ob torkih hodim na grad na tečaj kaligrafije. Neke vetrovne jesenske nedelje smo se, s kapami, potegnjenimi krepko čez uhlje, potepali po ustju reke Soče.
Preberi več »
Tam, kjer se Soča izliva v Jadransko morje, je naravni rezervat, v njem pa ptice, nutrije in konji. Pa visoka trava, trstičje in plitva modra voda. Krošnje dreves, ki se zibljejo v vetru, blatne poti in lesene opazovalnice. Majhne ribe in plašne želve. Šipkove jagode in bodičasto grmovje. Močvirnata laguna, po kateri lomasti bolj malo ljudi in ki ji vlada glasna tišina.
Tole sem si želela že nekaj časa. Znat lepo pisat. Zato hodim na tečaj in sem trenutno nekje na polovici. V dobrih dveh tednih sem že morala kupiti nov tuš, ker sem prvega polila po delovnih listih in si pri tem popackala pero. Vsakič, ko neham z vežbanjem, me boli desna roka, konice prstov pa imam obarvane črno. Sicer pa mi kar gre, a bo potrebne še ogromno vaje. Učim se teksturo, eno od različic gotice. Na zadnji uri smo začeli z velikimi črkami, tistimi takičastimi in delovni listi že zdaj izgledajo noro. Če ne drugega, bodo vsaj letošnje novoletne voščilnice malo lepše napisane.