Podlegla sem vplivom okolice, priznam. Ampak ko pa kmalu ne bo več tako idilično zamrznjen. In vreme je bilo tistega jutra tako prilično sončno. Poleg tega je bil dan poprej kulturni praznik, ko so vse trgovine po novem zaprte, zato bodo v soboto zjutraj vsi, o tem sem bila prepričana, drveli po špecerijo. In imela sem prav, avtocesta proti Gorenjski je bila prazna, na izvozu za Kranjsko Goro nobene gneče in tudi v Mojstrani s parkiranjem nisva imela težav.
Preberi več »
Prvega sva se še lahko pretvarjala, da do toplejših dni ni več daleč, ko pa sva se vrnila z morja in je tudi v Ljubljani nasulo nekaj snega, se je zima šele dobro začela, s tem pa tudi zimsko planinarjenje: v Julijce na Visoki Mavrinc, na nedeljski sprehod na Pasjo ravan, na razgledni stolp na Planino nad Vrhniko. Vmes sem posadila drugo rundo pšenice, Mr. P. se je naučil nov komad, v poštnem nabiralniku pa me je pričakal frišen Outsider. Ne pritožujem se.
Preberi več »
Na najpopularnejši domači hribolazniški spletni strani piše, da je Planina nad Vrhniko za Vrhničane nekaj podobnega kot za Ljubljančane Šmarna gora. Na Šmarko sicer ne hodim, ampak po pripovedovanjih tistih, ki si to drznejo, vem, da je tamkaj vsakodnevno nepopisna gužva. Nad Vrhniko ni tako. Na sončno sobotno dopoldne se je na opuščenem zaplanskem smučišču dričalo nekaj družinic, na poti do vrha pa smo srečali le peščico pohodnikov. Za spoznanje več se nas je nabralo v koči – konec koncev smo po razgled na ljubljansko kotlino na eni in gorovja na drugi strani prihajali po številnih poteh z različnih smeri. Prav nobene gneče pa ni bilo na lesenem stolpu, glavni atrakciji vrhniške Planine, ki je v tem letnem času prav po pravljično ukleščena v led.
Preberi več »
Pasja ravan je Mr. P.-jev go-to vsesezonski kolesarski giro, ko se rabi pošteno zmatrat in hkrati nima dovolj časa ali volje, da bi se usedel v avto in odpeljal na Kras. Za dobrih petinšestdeset kilometrov in slabih devetsto metrov višincev ponavadi potrebuje slabe tri ure. Takšno turo – in ta letos ne bi bila prva – je načrtoval tudi v drugi polovici preteklega tedna, a mu je nato petkov sneg prekrižal načrte in ideja nenadoma ni bila več tako privlačna. Ker ceste do vznožja hriba že v suhem vremenu ne bi mogli ravno klasificirati kot porno stradale. Ker na višje ležečih predelih hribovja pogosto kar pošteno piha. In ker na vrhu ni zapadlo le nekaj centimetrov snega in ga pobralo že naslednji dan. Na drugem najvišjem vrhu Polhograjskega hribovja trenutno namreč vlada čisto prava zima.
Preberi več »
Že od nekdaj sem si želela it pozimi na morje. Pa ne zjutraj tja in zvečer nazaj, ampak zares na morje, za večkrat prespat, raziskovat prazna obmorska mesta, poslušat butanje valov ob neobljudene bele skale in zavijanje burje v krošnjah borovcev, pod katerimi ni brisač niti kopalcev – tu in tam kvečjemu kakšen pozabljen natikač. Da so hrvaški otoki najlepši ravno izven sezone, sva prejšnjo jesen ugotovila že na Rabu in vse od takrat naju je vleklo nazaj. Konec decembra se je končno našlo dovolj časa, da za nekaj dni spet pobegneva na enega od bližnjih otokov naše južne sosede. Nekaj zim poprej smo se za novo leto zabavali na snegu, ampak tudi na morju je luštno, morda celo bolj.
Preberi več »
Visoki Mavrinc ali Špica v Sedelcih je tisoč petsto dvainšestdeset metrov visoka gora v Julijskih Alpah, do vrha katere s ceste na Vršič vodita dve pešpoti: prva se začne pri drugi serpentini, druga pa osem ovinkov višje, na parkirišču pri Koči na Gozdu. Midva sva ubrala slednjo, krajšo, za katero sva na sončno januarsko soboto potrebovala debelo uro prijetno zmerne hoje.
Preberi več »
Najbolj všečkanih devet fotografij na mojem Instagramu v letu 2018 je bilo sledečih (v tem vrstnem redu): zimski pogled na Blejsko jezero z Ojstrice, prazen pomol na Podpeškem jezeru, oblačno nebo nad trgom Münsterhof v Zürichu, domača focaccia iz pod spretnih prstov Mr. P.-ja, čarobno jezero Sorapis v Dolomitih, enako čarobna korita Kamniške Bistrice, stolpnici TR3 v snežni nevihti, Mr. P. na kolesu na poti v Črnomelj ter jaz na kolesu na eni od dolomitskih serpentin. Dogajalo se je precej, a to še zdaleč ni bilo vse – med zgoraj navedenimi namreč manjka nekaj meni najbolj ljubih dogodkov. To je mojih naj 9.
Preberi več »
Na prvo decembrsko soboto sem pohajkovala po Vremščici, teden dni zatem sva v blagi snežni nevihti sopihala na Kamniški vrh. Ker mi je bilo vreme izjemno naklonjeno, sem nekajkrat, včasih tudi več dni zapored, skočila na Rožnik. Posejala sem božično žito. Novo domovanje je pri nama našel kaktus, ki šteje že dobrih deset let.
Preberi več »
Devetnajsta po vrsti iz serije bocvanskih detektivk, v kateri Mma Ramotswe kandidira za članico občinskega sveta, Rra Matekoni s pomočjo avtomobilske prispodobe poudari ženine kvalitete, Mma Potokwani pa je primerjana s pošteno oblazinjenim naslanjačem. Kratko, a sladko: toplo priporočam.
Preberi več »