vselepoinprav.si

Na potep  |  V hribe

Sobotni sprehod na Kum

Parkirali smo ob cesti, že krepko zatem, ko se je izgubil pogled na največjo trboveljsko znamenitost, kar je pomenilo, da smo do vrha hodili kvečjemu kakšnih dvajset minut, a je bilo to ob vztrajni spremljavi ledenega severovzhodnega vetra, ki je bril okrog vozila našega najmlajšega pohodniškega člana, več kot dovolj. Pač pa je vetrovno vreme omogočilo daljnosežne razglede na domače in avstrijsko visokogorje na eni ter na oble vrhove severozahodne Hrvaške na drugi strani, vse do Učke. Potem ko sem stestirala gugalnico s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe in je Mr. P. v planinskem domu posrkal svoj espresso macchiato, smo obrnili nazaj v dolino in se v najljubši zagorski gostilni pogreli s čajem in okrepčali s poznim kosilom. Veter nas je vse malce utrudil, še najbolj pa najmlajšega člana, ki je omagal po petih minutah vožnje domov.

Vseživo

V muzej in na kavo, VI.

Med Puharjevo in Šubičevo ulico, vzdolž Cankarjeve in Prešernove, je bila v petek, 8. februarja, nepopisna gneča. Kot da vstop v večino ljubljanskih muzejev ni prost tudi vsako prvo nedeljo v mesecu. Kot da muzeji niso odprti preostalih tristo deset in še nekaj dni v letu. Dva dni kasneje, na čisto običajno nedeljo s čisto običajno vstopnino v Moderni galeriji razen kustosov ni bilo žive duše.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Peričnik pozimi

Podlegla sem vplivom okolice, priznam. Ampak ko pa kmalu ne bo več tako idilično zamrznjen. In vreme je bilo tistega jutra tako prilično sončno. Poleg tega je bil dan poprej kulturni praznik, ko so vse trgovine po novem zaprte, zato bodo v soboto zjutraj vsi, o tem sem bila prepričana, drveli po špecerijo. In imela sem prav, avtocesta proti Gorenjski je bila prazna, na izvozu za Kranjsko Goro nobene gneče in tudi v Mojstrani s parkiranjem nisva imela težav.

Preberi več »
Instalaž

Januar

Prvega sva se še lahko pretvarjala, da do toplejših dni ni več daleč, ko pa sva se vrnila z morja in je tudi v Ljubljani nasulo nekaj snega, se je zima šele dobro začela, s tem pa tudi zimsko planinarjenje: v Julijce na Visoki Mavrinc, na nedeljski sprehod na Pasjo ravan, na razgledni stolp na Planino nad Vrhniko. Vmes sem posadila drugo rundo pšenice, Mr. P. se je naučil nov komad, v poštnem nabiralniku pa me je pričakal frišen Outsider. Ne pritožujem se.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Ledena pravljica na Planini nad Vrhniko

Na najpopularnejši domači hribolazniški spletni strani piše, da je Planina nad Vrhniko za Vrhničane nekaj podobnega kot za Ljubljančane Šmarna gora. Na Šmarko sicer ne hodim, ampak po pripovedovanjih tistih, ki si to drznejo, vem, da je tamkaj vsakodnevno nepopisna gužva. Nad Vrhniko ni tako. Na sončno sobotno dopoldne se je na opuščenem zaplanskem smučišču dričalo nekaj družinic, na poti do vrha pa smo srečali le peščico pohodnikov. Za spoznanje več se nas je nabralo v koči – konec koncev smo po razgled na ljubljansko kotlino na eni in gorovja na drugi strani prihajali po številnih poteh z različnih smeri. Prav nobene gneče pa ni bilo na lesenem stolpu, glavni atrakciji vrhniške Planine, ki je v tem letnem času prav po pravljično ukleščena v led.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Nedeljski sprehod na Pasjo ravan

Pasja ravan je Mr. P.-jev go-to vsesezonski kolesarski giro, ko se rabi pošteno zmatrat in hkrati nima dovolj časa ali volje, da bi se usedel v avto in odpeljal na Kras. Za dobrih petinšestdeset kilometrov in slabih devetsto metrov višincev ponavadi potrebuje slabe tri ure. Takšno turo – in ta letos ne bi bila prva – je načrtoval tudi v drugi polovici preteklega tedna, a mu je nato petkov sneg prekrižal načrte in ideja nenadoma ni bila več tako privlačna. Ker ceste do vznožja hriba že v suhem vremenu ne bi mogli ravno klasificirati kot porno stradale. Ker na višje ležečih predelih hribovja pogosto kar pošteno piha. In ker na vrhu ni zapadlo le nekaj centimetrov snega in ga pobralo že naslednji dan. Na drugem najvišjem vrhu Polhograjskega hribovja trenutno namreč vlada čisto prava zima.

Preberi več »
Hrvaška  |  Malo dlje  |  V hribe

Pozimi na morje: Krk

Že od nekdaj sem si želela it pozimi na morje. Pa ne zjutraj tja in zvečer nazaj, ampak zares na morje, za večkrat prespat, raziskovat prazna obmorska mesta, poslušat butanje valov ob neobljudene bele skale in zavijanje burje v krošnjah borovcev, pod katerimi ni brisač niti kopalcev – tu in tam kvečjemu kakšen pozabljen natikač. Da so hrvaški otoki najlepši ravno izven sezone, sva prejšnjo jesen ugotovila že na Rabu in vse od takrat naju je vleklo nazaj. Konec decembra se je končno našlo dovolj časa, da za nekaj dni spet pobegneva na enega od bližnjih otokov naše južne sosede. Nekaj zim poprej smo se za novo leto zabavali na snegu, ampak tudi na morju je luštno, morda celo bolj.

Preberi več »
Na potep  |  V hribe

Visoki Mavrinc in Planinski muzej v Mojstrani

Visoki Mavrinc ali Špica v Sedelcih je tisoč petsto dvainšestdeset metrov visoka gora v Julijskih Alpah, do vrha katere s ceste na Vršič vodita dve pešpoti: prva se začne pri drugi serpentini, druga pa osem ovinkov višje, na parkirišču pri Koči na Gozdu. Midva sva ubrala slednjo, krajšo, za katero sva na sončno januarsko soboto potrebovala debelo uro prijetno zmerne hoje.

Preberi več »
Vseživo

Najboljše leta 2018

Najbolj všečkanih devet fotografij na mojem Instagramu v letu 2018 je bilo sledečih (v tem vrstnem redu): zimski pogled na Blejsko jezero z Ojstrice, prazen pomol na Podpeškem jezeru, oblačno nebo nad trgom Münsterhof v Zürichu, domača focaccia iz pod spretnih prstov Mr. P.-ja, čarobno jezero Sorapis v Dolomitih, enako čarobna korita Kamniške Bistrice, stolpnici TR3 v snežni nevihti, Mr. P. na kolesu na poti v Črnomelj ter jaz na kolesu na eni od dolomitskih serpentin. Dogajalo se je precej, a to še zdaleč ni bilo vse – med zgoraj navedenimi namreč manjka nekaj meni najbolj ljubih dogodkov. To je mojih naj 9.

Preberi več »