Pozimi na morje: Krk

Že od nekdaj sem si želela it pozimi na morje. Pa ne zjutraj tja in zvečer nazaj, ampak zares na morje, za večkrat prespat, raziskovat prazna obmorska mesta, poslušat butanje valov ob neobljudene bele skale in zavijanje burje v krošnjah borovcev, pod katerimi ni brisač niti kopalcev – tu in tam kvečjemu kakšen pozabljen natikač. Da so hrvaški otoki najlepši ravno izven sezone, sva prejšnjo jesen ugotovila že na Rabu in vse od takrat naju je vleklo nazaj. Konec decembra se je končno našlo dovolj časa, da za nekaj dni spet pobegneva na enega od bližnjih otokov naše južne sosede. Nekaj zim poprej smo se za novo leto zabavali na snegu, ampak tudi na morju je luštno, morda celo bolj.

Sicer o kakšnem hudem predprazničnem mrazu tudi v Ljubljani ni bilo ne duha ne sluha, a dejstvo je, da je bilo v Malinski zadnje decembrske dni ravno pravšnjih deset stopinj več. Ravno dovolj, da je Mr. P. na streho najinega Šveda namontiral svojo za zimo opremljeno specialko in ravno dovolj, da sem v prtljažnik spakirala svoje pohodne čevlje, in dopust, pretežno sestavljen iz dopoldanskih aktivnosti na prostem, popoldanskega dremanja na kavču ter večerih kulinaričnih dogodivščin se je začel.

Skozi Haludovo

Vsak, ki naju malo bolje pozna, ve, da je arhitektura – domača, tuja, še najbolj pa brutalistična – najina šibka točka. Da naju privlačijo zapuščene zgradbe, ki jih je že načel zob časa, še najbolj tiste iz obdobja socializma. In Haludovo je oboje – jasno, da ga nisva mogla spustit z urnika in jasno, da sva se skozi propadajoče sobane nekdaj nepojmljivo prestižnega hotela plazila že prvi dan.

Iz Baške v Velo Luko

Med drugim sva na morje prišla počivat. Ampak ne zjutraj in ne že takoj na začetku: razmeroma zgodaj naslednjega dne sva jo namreč že mahala na jug, proti Baški. Na praznem parkirišču še bolj praznega naturističnega kampa Bunculuka sva pustila avto in se zagnala v skalnat hrib. Prečila sva prvi kanjon, srečala prve ovce. Po dobri uri hoje in še enem kanjonu sva dosegla najvišjo točko, od koder se je odprl pogled na zaliva Vela in Mala Luka, odeta v tiste značilne zimske monokromatične odtenke. Spustila sva se do morja in piknikirala na prazni plaži. Razen črede ovac, ki so naju nezainteresirano ošvrknile s pogledom, in delfina, ki je v daljavi skakal iz vode, tudi tu spodaj nisva srečala nikogar. Potem naju je čakala hoja v obratnem vrstnem redu: najprej močno navkreber, po vrhu platoja, dol in gor skozi dva kanjona in spet navzdol do izhodišča.

Domov sva prišla prijetno utrujena, a ne toliko, da se ne bi vrgla v pripravo poznega kosila. V pečici, ki je dejansko opravljala svojo funkcijo, sva spekla krompir in v ponvi ocvrla lignje. Pojedla sva za jedilno mizo. Posodo nama je opral pomivalni stroj. V hiši sva bila edina gosta. Če bi se nama zahotelo, bi lahko vsako noč spala v drugi postelji in poslušala galebje krike vsak na svoji terasi. Pravzaprav v celotnem naselju ni bilo žive duše in medtem ko sem zvečer kaligrafirala, je Mr. P. lahko na ves glas brenkal na svojo novo kitaro. Tj. takrat, ko se po stanovanju ni vozil s kolesom.

Krožna po otoku, krožna na Obzovo

Medtem ko se je Mr. P. v nedeljo, z nogami, ogretimi od pohajkovanja prejšnjega dne, odpravil na sedeminosemdesetkilometrsko krožno turo po otoku, sem jo jaz mahnila na petsto devetinšestdeset metrov visoko Obzovo, najvišji vrh na Krku. Na prelazu Treskavac je bilo že parkiranih nekaj avtomobilov, vključno z mojim vsi z ljubljanskimi registrskimi tablicami. Nizek borov gozd je kmalu zamenjala gola pokrajina, posuta z ostrim belim kamenjem in obori, iz skal zgrajenimi ogradami za ovce. Ubrala sem spodnjo, levo pot, ki pelje čez Velo Lokvo – fotogenično dolino z veliko lužo, ki jo kamniti zid po sredini deli na pol. Lovila sem planinske oznake po štrlečih skalah in po dobri uri hoje dosegla vrh. Pred mano sta se v soncu kopala Prvić in Sv. Grgur, za njima Goli otok in Rab, na moji desni se je daleč proti jugu raztezal Cres, na levi se je nad morjem vzpenjal Velebit, pod njim, na drugi strani Bašćanske doline, pa se je bohotila planota, po kateri sva hodila prejšnji dan, ravno tako gola in prostrana kot ta, na kateri sem bila zdaj in prècej mi je bilo jasno, zakaj se je tega dela otoka prijel vzdevek krški Tibet. Odprtost, golota in praznina, združene v eno, so tukaj na vrhu ustvarjale čisto posebno vzdušje.

Nazaj sem šla po drugi strani – čez Brestovico in Veli vrh in ko sem se spet vrnila na Treskavac, je bil ta že dodobra nabit s pločevino. Konec koncev je bila nedelja, na otoku pa (vključevši mene) očitno kar precej zagretih slovenskih planincev.

Na plažo, na plažo

Na zadnji dan starega leta sva šla na izlet. Ovinkasta cesta do Stare Baške, pod njo pa gola pobočja, ki so se strmo spuščala proti morju, so naju spominjala na najina zgodnja potepanja po Lefkasu. Na eni od plaž so se drenjale ovce, na drugi je dremala mačka in v tem zimskem tihožitju sva se počutila kot nezaželena obiskovalca. Ko sva spet vijugala po strmi cesti, se je izza oblakov ravno prikazalo sonce in če se naslednji dan ne bi vračala domov, bi jo Mr. P. zagotovo šel prevozit še s kolesom.

Za novoletno večerjo sva si pripravila pravo malo pojedino s toplimi in mrzlimi hodi, nato pa sva se, malo pred polnočjo, potem ko nikomur ni bilo več do hrane, sprehodila v mesto in s pomola opazovala ognjemete nad Reko.

Čez most in domov

Ko se pakiranju okrog poldneva naslednjega dne nisva mogla več izogniti, sva bila oba kar malo sitna. Z domačega okna ne bo takšnega pogleda. V najini pečici se ne bo spekel tako hrustljav krompirček. Predvsem pa doma ne bo nikogar, ki bi nama pomival posodo. Zavlačevala sva, kolikor se je dalo in se na poti domov ustavljala večkrat, kot je bilo to v resnici potrebno: najprej pod Krškim (nekdaj Titovim) mostom, tam, kjer je nekdaj pristajal trajekt, in nato še v Reki, pri (nekdanjem Titovem) Galebu.

Doma je bilo mrzlo in turobno, stanovanje pa veliko premajhno, da bi se po njem dalo voziti s kolesom.

Fotografije: http://www.perkophotography.com

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja