Podobno kot Železniški muzej v Ljubljani tudi Park vojaške zgodovine v Pivki, ki nastaja na območju nekdanjih italijanskih kasarn, ni samo za fante. In podobno kot v železniškem muzeju niso na ogled le lokomotive, v vojaškem nimajo samo tankov in letal. Med malimi predmeti razstave boste tako našli Mahjong iz devetnajstega stoletja in kopalke z motivom križarke SMS Zenta z začetka dvajsetega. Med večjimi pa, na primer, podmornico. Preberi več »
Da gremo septembra biciklirat v Istro, smo se dogovorili že v Dolomitih. Zasedba je bila tudi to pot identična, le Tomaž je svojo SuzieQ zamenjal za Ruby. In smo spet šli. Za pet dni in pet noči, z bazo v Novigradu. V Grožnjan sem še šla zraven, ko pa sta se namenila do Motovuna in nazaj čez Umag, sem jo sama raje mahnila na plažo. Pravzaprav je celotno zagretost nad vsakodnevnim kolesarjenjem pri vseh treh kmalu zamenjalo vse pogostejše in vse bolj intenzivno poležavanje ob morju.
Iz Ljubljane v Trst in nazaj se je od devetega septembra znova mogoče peljati z direktnim vlakom. Če greste na tazgodnjega, se malo pred deveto že lahko sprehajate po tržaških ulicah. Midva sva šla. Na kavo, na grič Svetega Justa in na pasto. Tu in tam sva smuknila na kakšno stopnišče in občudovala nabor rastlin tamkajšnjih stanovalcev. Na pomolu Audace sva se kopala v popoldanskem soncu. Če se ob sedmih zvečer usedete na tazadnjega za Ljubljano, se malo pred deseto lahko že sprehajate po ljubljanskih ulicah.
Preberi več »
Kdor čaka, dočaka. Jaz najin prvi čisto pravi Stringhylla, String regal, oziroma malček zakasnelo rojstnodnevno darilo. Naravnost s Švedske, iz neke hiše, katere stanovalci so se ga naveličali, izdelan enkrat v sedemdesetih. Poličke so originalne, njih barva takisto, ogrodje je na frišno speskano in pobarvano. Napolnila ga bova kot bi mignil. Verjetno bi bilo pametno čimprej najti še kakšnega.
V italijanske hribe. Med knjige. Po najvišje ležeči asfaltirani cesti na sončni strani Alp.
Z domačega vrta, spečen v ponvici nekega napornega dne ob enajstih zvečer, ko je bila lakota najhujša.
Zadnji avtor, ki se me je s svojim pisanjem dotaknil na podoben način kot Harari, je bil Bryson. A medtem ko Bryson navaja zgodovinska dejstva, Harari predvideva možne scenarije človeške prihodnosti. Malo prestraši, ogromno nauči, veliko da misliti. In ježi kocine na hrbtu. Tole so izbrane cvetke.
Odkar sem z njima prevozila Sello Ronda, me povsod vlečeta zraven. Na Mangartsko sedlo, naprimer. Rekordov pri tem sicer nismo podirali, smo se pa imeli hudo luštno. Naslednjič baje štartamo iz Loga.
Pred dobrim letom sva Dolomite po dolgem in počez prekrižarila z motorjem in vse od takrat si jih je Matej strastno želel prevozit še s kolesom. Jaz niti ne. So mi pa že hudo manjkali hribi. Ampak potem sem se letos nekoliko resneje vrgla v kolesarjenje. Prilezla sem na Rakitno, podirala rekorde po Barju, odvozila prvo stotko do Črnomlja in kolesarjenje v hrib je nenadoma postalo zanimivo. Tako smo v začetku avgusta na strešna prtljažnika avtomobilov namontirali Matejevega Focusa, Tomaževo SuzieQ in mojo Rozi in smo šli. V Dolomite in to za cel teden: kolesarit, pohajkovat, namakat prste v mrzla gorska jezera.
Preberi več »