Da bo moral biti tempo zaradi moje nizke aktivnosti v zadnjem mesecu po vsej verjetnosti manj kot zmeren, sem ju opozorila že dan pred odhodom, a si vseeno nista premislila, da me vzameta s sabo na tradicionalno jesensko tržaškokraško. Če sta svojo odločitev kasneje obžalovala, ne vem, ampak brez dvoma sem bila naslednji dan jaz tista, ki je potrebovala najdaljši počitek. Preberi več »
V najinih rosnih letih sva se po razglednih cestah sosednje Avstrije najraje vozila s kabrioletom. Včasih sva v mali prtljažnik strpala gojzarje in pohodne palice in jo mimogrede mahnila na kakšen nezahteven vrh. Odkar se štejeva med kolesarje in motoriste pa vožnja po takšnih cestah z drugim kot enoslednim vozilom skorajda ne pride v poštev in že skorajda kičasto popolno jesensko vreme pretekle sobote je bilo pač treba izkoristiti. Preberi več »
V letu ali dveh se lahko marsikaj spremeni. Navdušenje nad cestnim kolesarjenjem, na primer. Pred dvema letoma sem v čisto prvem prispevku zapisala, da se v rekreativno bicikliranje, po možnosti takšno v hrib, še nisem pustila prepričati. Zdaj temu ni več tako. V zadnjem letu sem prisopihala na Rakitno, odvozila Sello Ronda in se povzpela na Mangart in – kar je najvažnejše – ob tem resnično uživala. Od mojega prvega zapisa se je spremenil tudi moj odnos do vsakodnevne priprave hrane. Zdaj to počnem z nekoliko več navdušenja, a me še vedno izjemno veseli, da najraje kuha kar on.
Z vlakom v Trst, s kolesom po Istri, peš v hribe. V stanovanju pa čisto moj čisto pravi švedski Stringhylla. Preberi več »
Potem ko sva v Lepeni, kjer sva pustila avto, prehitela trumo hrupnih ljubljanskih planincev, sva do vrha srečala le še peščico pohodnikov. Večji del se je pot nato serpentinasto dvigala po pretežno listnatem gozdu, pri tem večkrat prečila tovorno žičnico in se zravnala šele pri njeni zgornji postaji. Od tam sva imela do Krnskega jezera le še slabih dvajset minut.
Podobno kot Železniški muzej v Ljubljani tudi Park vojaške zgodovine v Pivki, ki nastaja na območju nekdanjih italijanskih kasarn, ni samo za fante. In podobno kot v železniškem muzeju niso na ogled le lokomotive, v vojaškem nimajo samo tankov in letal. Med malimi predmeti razstave boste tako našli Mahjong iz devetnajstega stoletja in kopalke z motivom križarke SMS Zenta z začetka dvajsetega. Med večjimi pa, na primer, podmornico. Preberi več »
Da gremo septembra biciklirat v Istro, smo se dogovorili že v Dolomitih. Zasedba je bila tudi to pot identična, le Tomaž je svojo SuzieQ zamenjal za Ruby. In smo spet šli. Za pet dni in pet noči, z bazo v Novigradu. V Grožnjan sem še šla zraven, ko pa sta se namenila do Motovuna in nazaj čez Umag, sem jo sama raje mahnila na plažo. Pravzaprav je celotno zagretost nad vsakodnevnim kolesarjenjem pri vseh treh kmalu zamenjalo vse pogostejše in vse bolj intenzivno poležavanje ob morju.
Iz Ljubljane v Trst in nazaj se je od devetega septembra znova mogoče peljati z direktnim vlakom. Če greste na tazgodnjega, se malo pred deveto že lahko sprehajate po tržaških ulicah. Midva sva šla. Na kavo, na grič Svetega Justa in na pasto. Tu in tam sva smuknila na kakšno stopnišče in občudovala nabor rastlin tamkajšnjih stanovalcev. Na pomolu Audace sva se kopala v popoldanskem soncu. Če se ob sedmih zvečer usedete na tazadnjega za Ljubljano, se malo pred deseto lahko že sprehajate po ljubljanskih ulicah.
Preberi več »
Kdor čaka, dočaka. Jaz najin prvi čisto pravi Stringhylla, String regal, oziroma malček zakasnelo rojstnodnevno darilo. Naravnost s Švedske, iz neke hiše, katere stanovalci so se ga naveličali, izdelan enkrat v sedemdesetih. Poličke so originalne, njih barva takisto, ogrodje je na frišno speskano in pobarvano. Napolnila ga bova kot bi mignil. Verjetno bi bilo pametno čimprej najti še kakšnega.