Z mami na prvomajski potep, z Mr. P.-jem v drugomajske hribe, z ekipo Dolomiti prvikrat v živo spremljat eno od etap italijanskega Gira. Najinim sobnim rastlinam se je pridružil nov družinski član, Mr. P. je na skali demonstriral počep s stilom, v drugi polovici meseca pa me je obiskal moj najljubši romunski sekić pekić.
Preberi več »
In to tako kot se zagre: s čepico na glavi, piščalko v ustih in zastavo pod roko.
Planinarjenje med prvomajskimi prazniki je nekaj najboljšega. To je čas, ko se topla zimska puhovka že lahko umakne lahki prehodni vetrovki. To je čas, ko je v zavetrnih legah mogoče sleči tudi toplotni sloj in vrhove osvajati lahkih nog in kratkih rokavov. Predvsem pa je to čas, ko v hribih ni žive duše. To pa zato, ker so vsi na morju.
Preberi več »
Na sončen prvi majski dan sva se z mami odpravili na spontan izlet. Ker je odločitev padla v zadnjem trenutku, cilja, še manj načrta, nisva imeli, edini pogoj je bil ta, da se v velikem loku izogneva cestam proti morju, saj je v tisto smer že zjutraj in že na ljubljanski obvoznici vse stalo.
Preberi več »
Na Igriško na ogled enega najlepših ljubljanskih stanovanj, z muzejskim vlakom v Radovljico na festival čokolade in arhitekturni sprehod po mestu. Harari je prebran, na okenski polici pa ždita dve novi rožci.
Če ne veste, katera žival je bila v zgodovini človeštva udomačena prva, kakšna so bila prva naselja in kako so se razvila, kateri gen je tisti, zaradi katerega naj bi hitro in visoko kalorično hrano goltali hitreje in z večjim užitkom kot tisto tazdravo, kako se je razvila prva pisava ter da onesnaževanje morij predstavlja tretji val izumrtja živali na zemlji; če vas zanima, zakaj so gigantske želve na otočju Galapagos uspele uiti izumrtju, zakaj je imela kmetijska revolucija za večino udomačenih živali katastrofalne posledice in kako jo je ameriškim astronavtom, ki so pred poletom na luno vadili v puščavi na zahodu ZDA, zagodlo indijansko prebivalstvo, je Sapiens pravi naslov. Tole je moj izbor najboljših (nekaj) deset.
Preberi več »
Na festival čokolade, kakopak. Medtem ko je lokomotiva svoji starosti primerno zamujala krepke pol ure, je Mr. P. že v Ljubljani pretaknil celotno notranjost in izpostavil vse detajle v les oblečenega vagona: usnjene pasove na oknih, dvonadstropne poličke za prtljago, lesene čepke na zavesah, pa sistem za uravnavanje temperature, debelino sten, črno premazana tla in še kaj. Ko smo po dobri uri vožnje prisopihali v Radovljico, je bil festival že v polnem teku, lomljenje največje čokolade zamujeno in preden se je Linhartov trg po kosilu dokončno napolnil s sladkorja željnimi obiskovalci, sva tudi midva naredila hiter, a produktiven obhod po stojnicah.
Preberi več »
Na Igriški ulici, v četrtem nadstropju Malega nebotičnika, se nahaja tole stanovanje. Meri petinsedemdeset kvadratnih metrov, skupaj z balkonom, ki se konča za zaobljenim vogalom stavbe, zgrajene leta triintrideset prejšnjega stoletja, pa še nekaj kvadratnih metrov več. Par, ki stanuje tam, si je stanovanje, do nedavnega še v prvotnem, ne najbolje vzdrževanem stanju, s pomočjo dveh mladih arhitektov uredil na novo. Pri tem so poskušali ohraniti čim več avtentičnih kosov, hkrati pa v stanovanje vnesti nekaj svežine. Mislim, da jim je odlično uspelo.
Preberi več »
Po Barju s kolesom, z motorjem v Kočevje, enkrat v Julijce, drugič v Karavanke. Zimska Berta je odšla na poletno spanje in v službo se spet vozim z L. bajkom. Na Rožniku strežejo sezonski regrat s krompirjem, pri biotehniški fakulteti že cvetijo talepe češnje, Golovec pa je lahko odlično izhodišče za večurne sobotne sprehode.
Preberi več »