April
Na Igriško na ogled enega najlepših ljubljanskih stanovanj, z muzejskim vlakom v Radovljico na festival čokolade in arhitekturni sprehod po mestu. Harari je prebran, na okenski polici pa ždita dve novi rožci.
Na Igriško na ogled enega najlepših ljubljanskih stanovanj, z muzejskim vlakom v Radovljico na festival čokolade in arhitekturni sprehod po mestu. Harari je prebran, na okenski polici pa ždita dve novi rožci.
Če ne veste, katera žival je bila v zgodovini človeštva udomačena prva, kakšna so bila prva naselja in kako so se razvila, kateri gen je tisti, zaradi katerega naj bi hitro in visoko kalorično hrano goltali hitreje in z večjim užitkom kot tisto tazdravo, kako se je razvila prva pisava ter da onesnaževanje morij predstavlja tretji val izumrtja živali na zemlji; če vas zanima, zakaj so gigantske želve na otočju Galapagos uspele uiti izumrtju, zakaj je imela kmetijska revolucija za večino udomačenih živali katastrofalne posledice in kako jo je ameriškim astronavtom, ki so pred poletom na luno vadili v puščavi na zahodu ZDA, zagodlo indijansko prebivalstvo, je Sapiens pravi naslov. Tole je moj izbor najboljših (nekaj) deset.
Preberi več »
Na festival čokolade, kakopak. Medtem ko je lokomotiva svoji starosti primerno zamujala krepke pol ure, je Mr. P. že v Ljubljani pretaknil celotno notranjost in izpostavil vse detajle v les oblečenega vagona: usnjene pasove na oknih, dvonadstropne poličke za prtljago, lesene čepke na zavesah, pa sistem za uravnavanje temperature, debelino sten, črno premazana tla in še kaj. Ko smo po dobri uri vožnje prisopihali v Radovljico, je bil festival že v polnem teku, lomljenje največje čokolade zamujeno in preden se je Linhartov trg po kosilu dokončno napolnil s sladkorja željnimi obiskovalci, sva tudi midva naredila hiter, a produktiven obhod po stojnicah.
Preberi več »
Na Igriški ulici, v četrtem nadstropju Malega nebotičnika, se nahaja tole stanovanje. Meri petinsedemdeset kvadratnih metrov, skupaj z balkonom, ki se konča za zaobljenim vogalom stavbe, zgrajene leta triintrideset prejšnjega stoletja, pa še nekaj kvadratnih metrov več. Par, ki stanuje tam, si je stanovanje, do nedavnega še v prvotnem, ne najbolje vzdrževanem stanju, s pomočjo dveh mladih arhitektov uredil na novo. Pri tem so poskušali ohraniti čim več avtentičnih kosov, hkrati pa v stanovanje vnesti nekaj svežine. Mislim, da jim je odlično uspelo.
Preberi več »
Po Barju s kolesom, z motorjem v Kočevje, enkrat v Julijce, drugič v Karavanke. Zimska Berta je odšla na poletno spanje in v službo se spet vozim z L. bajkom. Na Rožniku strežejo sezonski regrat s krompirjem, pri biotehniški fakulteti že cvetijo talepe češnje, Golovec pa je lahko odlično izhodišče za večurne sobotne sprehode.
Preberi več »
Ali Kärntner Storschitz, kot ga imenujejo naši severni sosedje, je tisoč sedemsto devetinpetdeset metrov visok, izjemno razgleden vrh v zahodnih Karavankah, s katerega se ob dobri vidljivosti vidi domala celotno slovensko visokogorje, pa tudi dobršen del avstrijskega. Z Jezerskega vrha nanj vodita dve poti. Midva sva ubrala ta krajšo, Kranjsko, ki nekaj časa pelje vzdolž državne meje, nato pa zlagoma zavije v Avstrijo. Če se na s soncem obsijanem travniku ne bi ustavila za malico in v snegu ne bi iskala sledi divjih svinj, bi vrh dosegla v uri in pol. Ampak vonj po borovcih je bil mamljiv, sonce je ravno prav grelo in nikamor se nama ni mudilo.
Preberi več »
Prvi pomladni vikend bi bil kar zadeva vreme težko bolj kičast, a naju zaradi skokov v Planici in posledično visoke koncentracije izletnikov na Gorenjskem nekako ni vleklo v hribe. V soboto sem z Rozi obrisala zimski prah in z Mr. P.-jem sva odvozila prvo letošnjo Barjanko. V nedeljo je bil Mr. P. tisti, ki je brisal prah in ko je bilo njegovo jekleno kljuse pripravljeno, sva se zapeljala en testni krog. Skrajno južna destinacija: Kočevje.
Preberi več »
Vremenska napoved sicer ni bila najbolj obetavna, a sva vseeno šla. Nad Karavankami so se vlekli sivi oblaki, vrhov Kamniško-Savinjskih Alpah se sploh ni videlo. Na Pokljuki je bilo sončno in brez oblačka. Gozdna cesta do izhodišča je bila še vedno prekrita s tanko plastjo ledu, med drevesi se je bleščalo nekaj zaplat snega, na parkirišču Pri Rupah pa je bil poleg najinega parkiran le še en avto.
Preberi več »
Med danskim otokom Zelandijo in švedsko pokrajino Skanijo se nahaja ožina Øresund. Na njenem južnem delu, med Københavnom in Malmöjem, jo preči Øresundski most: Øresundsbroen po dansko, Öresundsbron po švedsko, Øresundsbron po dansko-švedsko. Dolg je dobrih sedem kilometrov in pol, kombinacija s podzemnim tunelom in cestno-železniško povezavo na umetnem otoku Peberholm na sredi ožine pa znaša vsega skupaj šestnajst cela štiri kilometre. Po vrhu mostu pelje cesta, nadstropje nižje vozi vlak. Ko sva bila lansko leto prvič na Švedskem, sva si obljubila, da se letos vrneva z motorjem. Pa se nisva – v drugo naju je na Švedsko pripeljal vlak.