Po pogorju Olševe: vzpon na Govco mimo Potočke zijavke

Da greva v soboto v hribe, sva se odločila šele sredi dopoldneva, nekaj minut zatem pa sva določila še destinacijo. No, izbrala sem jo jaz, ker je bil to moj predrojstnodnevni hribovski izlet, ki je bil tudi letos neke vrste presenečenje, saj se mi niti sanjalo ni, kako krasen dan je pred nama. Že kar nekaj časa je minilo od takrat, ko sva se zadnjič potepala po tistih koncih in skoraj pozabila sem že, kako lepo je na Solčavskem.

A le za hip. Iz temno zelenih gozdov, ki jih je v preteklih dneh dodobra osvežilo, je vel vonj po zemlji in dežju in ko sva se po makadamski cesti vzpenjala do vasice Podolševa, mi je hitro postalo jasno, da do naslednjega izleta ne bova čakala tako dolgo. Parkirala sva pri cerkvici Sv. Duha in jo od tam mahnila na gozdno pot. Nad nama so se kotalili nežni sivi oblaki in izgledalo je že, kot da bo vsak hip začelo deževati, a je nato padlo le nekaj kapelj pa še te so se porazgubile med krošnjami visokih dreves. Dobre pol ure sva hodila po blatnem kolovozu – medvedovi poti, ki je, višje kot sva se vzpenjala, počasi prešla v lepo, utrjeno stezo. Preplezala sva nekaj podrtih dreves (veliko dela za markaciste, je pripomnil Mr. P., ki je pred kratkim na televiziji gledal prispevek o označevanju in urejanju planinskih poti), nato pa kmalu prispela do Potočke zijavke, jame z najdiščem iz kamene dobe, v kateri so poleg okostij jamskih medvedov našli kar lepo število orodij naših prednikov, med drugim celo drugo najstarejšo šivanko na svetu.

S stropa je kapljalo in brez naglavne lučke (ki sem jo za darilo dobila dan kasneje) sva šla tako daleč, kot se je to pač dalo. Ko sva se spet vrnila k vhodu, se je pred nama odprl razgled na Logarsko dolino, nad njo pa na vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, odete v rahlo meglico. Oblaki so izginjali, skoznje se je vse odločneje prebijalo sonce.

Po ozki grapi, preko nekaj klinov in s pomočjo jeklenic, sva se nato vzpela nad jamo, zatem pa nadaljevala po slikoviti poti, ki je dobršen del vodila po južnem pobočju Olševe. V krošnji borovca je kljuval detel, nad spodmoli, podobnimi tistim v Istri, so se spreletavale planinske kavke. Visoka drevesa so zamenjali viharniki, te pa nizko grmičevje, ki se je prepredalo z vijoličnim resjem. Pod najinimi nogami so se v ogromna mravljišča vile avtoceste mravelj, okrog pisanih cvetlic so letali metulji izrazitih barv. V daljavi se je vzpenjala Raduha, ko sva dosegla greben, pa se je pred nama odprl pogled na Peco. Do Govce, najvišjega vrha Olševe, je bilo le še nekaj minut.

Do takrat je sonce že povsem prepodilo oblake in z razgledom na Kamniško-Savinjske Alpe s Kamniškim sedlom v osredju sva pojedla slastno, doma pripravljeno kosilo. Vrh sva skoraj ves čas imela samo zase in prvič letos sva se v hribih naužila zares toplega spomladanskega sonca. Ko sva se vračala v Podolševo, sva srečala le peščico pohodnikov, pri Potočki zijavki pa ni bilo več nikogar.

Mr. P., ki je pred kratkim na televiziji gledal prispevek o označevanju in urejanju planinskih poti, je mimogrede pripomnil, da bodo imeli marksisti na tem mestu kar nekaj dela in da njihove naloge niso noben mačji kašelj. Marksisti? sem ga vprašala. Marksisti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja