Med julijske vršace: pohod okoli Ogradov

Ogradi so mogočna, dva tisoč sedeminosemdeset metrov visoka gora, ki se dviga med planinama Laz in Krstenica. Do razglednega, s travo poraslega vrha vodijo tri lahke, neoznačene steze, čas hoje – odvisno od izbrane poti – pa znaša od tri do pet ur. Z vrha se odpira razgled na sosednji Debeli vrh in celotne Fužinske gore s Triglavom v ozadju. Poti so slikovite in nezahtevne. Če seveda izbereš pravo.

Kljub zgodnjemu štartu se je na planini Blato nabralo že kar lepo število avtomobilov. Pred pastirskim naseljem nam je nasproti prišla manjša čreda krav, a so se te le ravnodušno sprehodile mimo, mi pa smo zavili v gozd in po slabi uri hoje dosegli planino Krstenica. Tam ni bilo ne krav ne ljudi, pač pa so se po prostranih pašnikih raztezale preproge pisanih gorskih cvetlic. Bilo je čudovito, a je šlo v resnici od tam naprej vse narobe, le da takrat tega še nismo vedeli.

Pred nami so se dvigali Ogradi, ko pa smo zapustili planino, so se eden za drugim prikazali še vsi trije Stogi in v daljavi Debeli vrh. Hodili smo po pobočju, se spuščali v dolinice, kamor je tistega dne komaj dobro posijalo sonce. V senčnih legah je še vztrajalo nekaj zaplat snega, razmočena trava pa je bila od dolge zime bleda in poležana. Ogradi so se mi zdeli nekam daleč, vrh sumljivo visok in bilo je malce čudno, da bi bila do tjakaj le še dobra ura hoje. A včasih je kakšen vrh bližje, kot se zdi na prvi pogled in že večkrat sem bila presenečena, kakšno razdaljo je človek zmožen prehoditi v kratkem času. Včasih. Včasih pa ne.

Kako prav sem imela. Občutek za orientacijo, navigacijo ali kakor koli se že temu reče, me tudi tokrat ni pustil na cedilu, a sem si naslednjih nekaj deset višinskih metrov močno želela, da bi me. Sledil je namreč vzpon po razmeroma strmem melišču, deloma prekritim s snegom, in brez derez v nahrbtniku (predviden je bil ja vzpon po lahki neoznačeni stezi, kar, zdaj to vem, nikoli ne bi smel biti izgovor) je zadeva postala resna in bi se lahko zelo hitro zelo slabo končala. Kljub vsemu je bilo v tistem trenutku najvarneje, da počasi in previdno nadaljujemo pot do prelaza, ki je bil nad nami. Ko smo končno dosegli Lazovški preval, sta ipsilon kromosoma družno ugotovila, da smo pravo, nezahtevno stezo, zgrešili že na planini Krstenica ter da za nadaljevanje poti na Ograde s te strani niti slučajno nismo primerno opremljeni. Pred nami so se namreč vzpenjala strma, skalnata pobočja gore in po pravkaršnjem adrenalinskem vzponu po drsečem melišču si nihče od nas ni želel preverjati, koliko sreče mu je bilo namenjen v življenju. Na mestu smo spremenili načrt, opustili vzpon na Ograde in se med ruševjem povzpeli na razgledno točko nad prelazom.

To se sploh ni izkazalo za tako slabo odločitev, saj so se vse okrog nas dvigali mogočni vrhovi Julijcev, med skalami, škrapljami in ponekod več metrov globokimi globelmi pa so rasle čudovite cvetlice najlepših barv. V daljavi smo zagledali manjšo čredo gamsov in uživali v toplem zgodnjepoletnem soncu. Tam gori nismo srečali žive duše.

Osel gre le enkrat na led (in na sneg brez derez), zato smo se nazaj vrnili po drugi strani Ogradov in jih tako obdelali z vseh smeri, le z vrha ne. Na planini v Lazu so se pasle krave, pred lesenimi kočami je postajalo precej živahno. Zavrnili smo radodarno ponudbo, ki je vključevala raznovrstne opojne substance v tekočem stanju in jo, zdaj že v kar dobro pripekajoči vročini, mahnili naprej.

V koči na Planini pri jezeru sva se nazadnje ustavila pred leti, ko sva se vzpela do Dvojnega jezera in tako takrat kot zdaj sva se okrepčala s tamkajšnjo tradicionalno jedačo. Ne bi si upala trditi, da sem si jo ravno prislužila, je pa prišla precej prav.

Na poti domov smo se dogovorili, da jo letošnje poletje skupaj mahnemo na Sedmera jezera, pa na Velo polje in mogoče še na Tosc. Le o Ogradih ni bilo govora. Ampak pustimo malenkosti: prehojena pot je bila konec koncev lepa, brez dvoma nepozabna in je v takšni obliki po vsej verjetnosti zlepa ne bomo spet prehodili. K sreči na lep način, a me je kljub temu izučilo: nahrbtnik za visokogorje bo naslednjič vseboval ustrezno opremo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja