vselepoinprav.si

Na Cresu sem bila nazadnje pred kakšnimi tremi desetletji, pa še to le enkrat, mogoče dvakrat, če štejem še vožnjo na Lošinj, ki se je ravno tako zgodila daleč nazaj, enkrat v otroštvu. Mr. P. ni bil še nikoli, zato je bilo raziskovanje največjega hrvaškega otoka že kar lep čas na seznamu. Malo pohajkovanja, malo odkrivanja samotnih plaž, kup dobrih knjig in sladko brezdelje – to je bil plan za štiri prihajajoče počitniške dneve. Ker nikomur od naju ni do pretirane gneče, sva jo tja mahnila še pred prvim majem in ker nimava želje po poslušanju (pre)glasnih sorojakov iz njihovih glasbenih preferenc, prenočišča nisva rezervirala ob morju, temveč sredi otoka na robu majhne vasi, v stari, kamniti hiški z vijoličnimi polknicami, vrtom, ki se stika z naravo, ter zunanjim kaminom.

Trajekt Brestova-Porozina: nestrpno pričakovanje počitnic

Vožnja na morje čez Kočevje ali vsaj čez Ilirsko Bistrico se mi je že od nekdaj zdela nekaj posebnega, ker je to pogosto pomenilo, da potujemo nekam dlje od Istre (četudi mi je ta zelo pri srcu in imam nanjo kopico lepih spominov) in po možnosti celo na trajekt. Ni se nama mudilo, a ko sva za seboj pustila Opatijo, je Mr. P. vseeno nekoliko močneje pritisnil na desni pedal in posledično sva ujela eno od zadnjih mest na enem od prvih dopoldanskih trajektov. Bilo je dovolj toplo za kratke rokave, med dvajsetminutno vožnjo pa ravno prav časa za en močan jadrolinjski macchiato.

Belej: mirna vasica na vrhu prostranega grebena

Na moje otroško počitnikovanje na Cresu nimam prav veliko spominov, ena od stvari, ki si jih bom za vedno zapomnila pa je zagotovo dejstvo, kako zelo gozdnat je otok in na srečo je še danes tako, saj te visoka, temno zelena drevesa pozdravijo takoj, ko s trajekta zapelješ na pomol v Porozini. Na vijugasti cesti, ki se je zlagoma vzpela na visok greben, s katerega se je odprl razgled na Istro, sosednji Krk, v daljavi pa obronke Velebita, sva se otresla večine avtomobilov in jo mahnila naprej proti jugu. Ko sva po dobre pol ure na najini desni za hip ugledala delček Vranskega jezera, najina končna destinacija ni bila več daleč. Mr. P. nama je namreč sredi otoka, na vrhu širokega grebena, kjer ves čas piha rahel vetrič in se za kamnitimi zidovi pasejo ovce, našel prikupno kamnito hiško z vijolično pobarvanimi polknami, v kateri je, vsaj tako na to namiguje ime, nekoč živel nekogaršnji nono. Hiša stoji nedaleč od glavne ceste, ki pelje proti Lošinju, na začetku vasice Belej, ki jo sestavlja nekaj deset hiš in nekoliko več prebivalcev, vas ima svojo pošto, trgovino z vsemi osnovnimi potrebščinami (ki je, razen nedelje, odprta vsak dan med osmo in dvanajsto), ter dve gostilni, od katerih trenutno obratuje le ena. Takoj sva bila očarana.

Koromačna: prvo kopanje v turkizno modri vodi

Popoldan sva se sprehodila do morja, do katerega iz vasi sploh ni tako daleč: po ozki cesti, vzdolž suhih kamnitih zidov, z vseh strani obdanih s polji mediteranskega mlečka in brinovimi grmi, sva se spustila do dobra dva kilometra oddaljenega pristanišča Zela, ob katerem se je raztezala slovita Koromačna, ena bolj opevanih malih plaž na otoku. Razen galebov in občasno kakšnega beloglavega jastreba, ki se je dvignil iznad previsnih sten nad plitvimi jamami, v zalivu ni bilo nikogar. Popolnoma mirna voda turkizno modre barve je delovala mamljivo, a je morala imeti komaj kaj več kot petnajst stopinj, zato se je za kopanje opogumil le eden od naju. Za razliko od morja pa so bile temperature ozračja povsem poletne in preostanek popoldneva sva preživela v kopalkah, na plaži in na pomolu, vsak s svojo knjigo v roki.

Zvečer sva v zunanjem kaminu zakurila ogenj in si nad žerjavico spekla večerjo, nato pa ob čebljanju vsaj petih različnih vrst ptičev pričakala noč, ki je nad nama razkrila bogato zvezdnato nebo. Sonce je s seboj za hrib na žalost odneslo tudi popoldansko vročino, zato sva si morala za opazovanje nočnega neba iz omare prinesti deki. Slednji sva kasneje krvavo potrebovala tudi v hiši, katere kamniti zidovi so zagotovili, da se temperatura znotraj njih tudi čez dan ni povzpela na kaj več kot petnajst stopinj.

Mali Bok: zeleno morje in strme pečine

Ob blejanju ovc s sosednjega travnika in odbijanju ure v vaškem zvoniku sva se prebudila v toplo jutro, nato pa na vrtu, na katerega so se izza sosednje hiše prebijali prvi sončni žarki, pojedla zajtrk. Dvorišče so divje preletavale lastovke, visoko nad njimi pa je jadrala jata beloglavih jastrebov. Potem sva v nahrbtnik spakirala vodo, malico in nekaj sladkih prigrizkov ter se zapeljala do vasi Orlec, kjer sva odvila proti morju. Na povsem praznem parkirišču na robu visokih pečin sva pustila avto in se po deloma betonirani, večinoma pa precej razdrapani cestici spustila proti morju. Ob tem je Mr. P. ves čas vzdihoval nad omamnim vonjem cvetočih rastlin, ki ga je, pomešan z vonjem po soli, spominjal na najina potepanja po Lefkasu. Zaliv Mali Bok, v katerem leži istoimenska plaža, sva zagledala že po nekaj ovinkih. Z vsakim korakom se je pred nama odpiral lepši pogled na kristalno čisto, temno zeleno vodo, nad katero so se dvigale krušljive stene oranžnih odtenkov, s katerih so ptiči občasno frcnili kakšen kamen.

Na prijetno toplem spomladanskem soncu (Mr. P. pa nekaj časa tudi v vodi) sva preživela cel dopoldan in del popoldneva in preden sva jo nato mahnila nazaj navkreber, za s seboj nabrala še nekaj naplavljenega lesa, ravno prav razsušenega za najino kamnito kurišče. Doma sva si pripravila hitro kosilo, nato pa spet spakirala malico in jo ubrala v nasprotno smer kot zjutraj – proti južnemu delu otoka.

Na zahodno stran: Veli Žal

Z glavne ceste sva nedolgo zatem odvila prosti vasici Ustrine, od koder sva se po ozki in izjemno strmi cesti spustila na zahodno obalo otoka. Le nekaj korakov naprej od majhnega makadamskega parkirišča, na drugi strani nizkega gozdička, se je pred nama odprla dolga prodnata plaža, na kateri sva srečala celo dve družini. Tam sem tistega popoldneva do konca prebrala prvo ter polovico druge knjige in kmalu mi je postalo jasno, da bi morala s seboj spakirati tri.

Zvečer sem jaz kurila, Mr. P. pa nama je pripravil piščanca na žaru, zraven pa okusen pečen krompirček z rožmarinom. Svežim, z vrta, se razume. Po večerji sva na razbeljeno žerjavico vrgla nekaj suhih polen in sedela ob ognju dokler se ni stemnilo (in shladilo).

Najlepše za konec: vas Lubenice in plaža Sv. Ivan

Ob živahnem žvrgolenju ptic, ki ga je spremljalo pridušeno blejanje ovc – na tisti točki se mi je začelo dozdevati, da kjerkoli na otoku si, v ozadju vedno slišiš oglašanje ovac – sva dan začela počasi. Mr. P. je iz vaškega marketa prinesel svež kruh in Cedevito, za zvečer pa paket hrenovk, potem pa sva se, opremljena s hrano za cel dan, spet zapeljala proti severu. Pri Vranskem jezeru sva znova zavila proti zahodni obali ter po dvajsetih minutah vožnje po zares ozki cesti, z obeh strani obdani s suhimi zidovi, na kateri sta se dva avtomobila lahko srečala le na zato urejenih izogibališčih, dosegla očarljivo vas Lubenice. V vasi ni ne trgovine ne gostilne, le majhen bar v stari kamniti loži, ki je odprt samo v sezoni. Pač pa se, zgrajena na visoki pečini štiristo metrov nad morjem, ponaša z enim najlepših razgledov na Jadranu – pogledom na slikovito plažo Sv. Ivan, ki leži teh istih štiristo višinskih metrov nižje. In sva šla – skozi borov gozdiček in pod prepadnimi stenami, čez melišče, poraslo z brinjem in s figovci, nato pa po slabi uri zakorakala na belo prodnato plažo, ki jo je oblivalo turkizno modro morje. Videla sem fotografije, kako polna je lahko plaža poleti, zdaj pa se je po njej sprehajala le peščica počitnikarjev, v vodi pa je čofotala družina z edine v zalivu zasidrane jadrnice. Na toplem soncu, ki je celo mene (četudi samo do kolen) nekajkrat pregnalo v vodo, sva ostala do poznega popoldneva. Jaz sem dokončala drugo knjigo, Mr. P. je zaključil prvo.

Zvečer sva še zadnjič zakurila v kaminu, ugotovila, da sva lastniku hiške skurila več kot polovico kupa, pripravljenega za kres, nato pa uživala v temni zvezdnati noči, skozi katero so švigali netopirji in je zavijal veter. Nikomur od naju ni bilo do tega, da morava naslednji dan domov.

Domov čez Istro

Ob zajtrku sva bila nagrajena s poslovilnim preletom jate beloglavih jastrebov, zaradi česar se mi je odhod zdel še težji. Zložila in pospravila sva ležalnike, pometla ostanke kurjenja, zaprla vijolične polknice. Na razgledišču ob cesti, s katerega se je odpiral pogled na mesto Cres, sem naredila zadnjo fotko, nato pa sva odbrzela ns trajekt, na katerem je bilo v torek dopoldan kakšnih deset avtomobilov. V Brestovi nisva zavila nazaj proti Reki, temveč jo domov (iz več razlogov, predvsem pa zaradi Mr. P.-jevega postanka v Izoli) mahnila čez Istro.

Tri dni je nedvomno premalo za raziskovanje največjega hrvaškega otoka – tega sva se zavedala že pred odhodom, še toliko bolj pa med vožnjo domov, zato sva, še preden sva se vrnila Ljubljano, že naredila plane za naslednji pobeg. Na seznamu želja so ostali celoten severni del, vključno s Tramuntano in z zapuščenimi pastirskimi vasicami, zmanjkalo nama je dni za skok na najvišje vrhove in za spust do močvirnatega juga in Osorske ožine. Mr. P. je predlagal, da bi namesto tradicionalnega prvomajskega kresa uvedla tradicionalni predprvomajski Cres, ampak se mi dozdeva, da ne bova zdržala tako dolgo.

Preberi tudi: