vselepoinprav.si

Prvič na Švedsko: Stockholm z okolico

Ko sva slabi dve uri po vzletu z reškega letališča, prilepljena na okence letala, opazovala mestoma še vedno zamrznjeno pokrajino južne Švedske, sva bila že pošteno nestrpna in takoj ko smo pristali v Nyköpingu, naju je kar odneslo na za deset stopinj bolj frišen švedski zrak. Navduševala sva se nad vsem po vrsti, tudi nad Volvo busom, ki naju je peljal v prestolnico in je bil opremljen z brezžično povezavo, ekstra širokimi vrati za prtljago ter voznikom, ki nas je s tihim, šarmantnim glasom poprosil, naj si iz previdnosti pripnemo varnostne pasove. Letališče Skavsta je od Stockholma oddaljeno ravno dovolj, da sva v poznopopoldanski svetlobi, tokrat nalepljena na veliko avtobusno steklo, prvikrat v življenju vsrkavala prostrano švedsko pokrajino, podrobljeno z belimi jezeri in rdečimi hiškami. Takoj sva bila navdušena.

Marec

Vlp si je prislužil svoje prve nalepke, končno sem prebrala Brysona, nekega sončnega nedeljskega popoldneva sva skočila v Kamniško Bistrico, nekega deževnega petkovega pa sva jo mahnila na nekajdnevni potep na Švedsko.

Preberi več »

Bill Bryson: Kratka zgodovina skoraj vsega

Na seznamu obvezno-preberi sem jo imela malodane od njenega izida. To je bilo pred desetletjem in pol, kar se sliši precej grozno. Potem me je zadnjih nekaj mesecev mamila vsakokrat, ko sem odprla aplikacijo, namenjeno nam, knjižnim moljem, v katero vnašam požrte pa tudi tiste še nenačete knjige. Nato se je nenadoma, enkrat v začetku marca, pojavila na vrhu seznama. Kaj naj rečem. Na mah je sicer nisem prebrala, ker je veliko preobsežna in tu in tam kar malce naporna. Vem pa, da bi me danes šolska kemija veliko bolj zanimala kot me je nekoč, pa tudi do fizike bi najbrž imela manjši odpor. Med prvimi tremi favoriti za izbiro študija bi bila brez dvoma geografija.

Preberi več »

Daleč na drugi strani

To je bila ena posebnih nedelj ob prebiranju Mladine, ki mi jo občasno ljubeznivo pošiljata Lea in Matej, v obloženi poštni kuverti, skupaj z glasilom Mestne občine Ljubljana (to bolj za šalo), fresh vlp stikerji in paketom barkafeja. Kot ponavadi me je branje zaneslo v premišljanje o tukaj in o tam, daleč stran. 

Februar

V Švico z vlakom, v Stožice na koncert, v Brezje na sneg.

Preberi več »

V Zürich z vlakom

Najdaljša do sedaj je bila tista do Münchna, najlepša do Dunaja, nazadnje pa sva z vlakom izletnikovala v sosednjem Kranju. Potem sva se nekega januarskega popoldneva odločila, da greva z vlakom v Zürich. Na nočni vlak, ki je prihajal iz Beograda in je imel za seboj že nekaj sto kilometrov, sva v Ljubljani skočila ob devetih zvečer. Dobrih dvanajst ur kasneje, po vožnji skozi s snegom pobeljeno Avstrijo, menjavi vagonov v Schwarzachu in natanko petminutnem prečkanju Lihtenštajna, sva na züriški železniški postaji kupila tridnevni karti za tamkajšnji mestni promet.

Još pamtim onaj dan

Stožice, 15. februar 2018. Kakršenkoli komentar bi bil bodisi prešvoh bodisi prekičast: Plavce je enostavno treba doživet.

Spet doma: zima v Brezju

V hiši mojih staršev, v zgornji dnevni sobi, ki se nikoli ni zares uporabljala, pod televizijo, ki je nihče ne gleda, stoji zaprašen star videorekorder, ki mi ga je enkrat za rojstni dan podarila teta. Pod njim je približno ducat doma posnetih filmov sumljive kakovosti, nerodno zmontiranih in z bistveno predolgimi kadri. A med njimi sta dva, ki imata med našimi družinskimi člani prav posebno mesto in ki bi ju lahko gledala kadarkoli in ob vsaki priložnosti. Prvega smo poimenovali Kristina – njegova zvezda je devetmesečna dojenčica, ki bolj ali manj pomanjkljivo oblečena zganja vragolije, kakršne pač pritičejo dojenčicam take starosti. Naslov drugega je Zima v Brezju.

Preberi več »

Januar

Prvi zares pravi zimski dan se je letos zgodil na Lipanci, kjer so se tresli macesni in lomile lopatke. Zatem smo z Ojstrice nad Bledom (skupaj s četrt Slovenije in skupino korejskih turistov) občudovali našo najslavnejšo turistično destinacijo. Po bananinem kolaču je iz pečice zadišalo trikrat. Iz škatle na dnu omare sem pod bralno lučko privlekla igračko, za katero sva s Kristino v osnovnošolskih letih pokurili neskončne količine AAA baterij. Zadnjega januarja je babi Jožefa praznovala svoj sedeminosemdeseti rojstni dan. Nesporna zmagovalka meseca je pisava starega tipkalnega stroja.

Preberi več »