Če bi mi kdo pred dobrim letom dni, ko sem se s kolesarjenjem spogledovala še bolj na daleč, rekel, da bom v ne tako daljni prihodnosti brez hujših naporov pribrcala iz Ljubljane do Črnomlja, bi mu rekla, da se mu je skisala pamet. Pa sem. Včeraj, v krepkih štirih urah, z nekaj truda in v družbi dveh fantov, ki v moje sposobnosti nista podvomila niti za hip. Preberi več »
Lani v Verono, letos na Vogel. Obožujem izlete presenečenja, a bi težko izbrala najljubšega. Prvič sem z Rozi prisopihala na Rakitno in občutek je bil fenomenalen. Na vrhu, seveda. Po Selški dolini sva se junija potepala kar trikrat, od tega naju je pot enkrat zanesla vse do Davških slapov. Z odprto streho Matejevega malega zelenca sva se konec meseca z avtovlakom zapeljala po slikoviti Bohinjski železniški progi.
Tokratna epska tura je bila predvidena v dveh etapah z začetkom in koncem v Škofji Loki. Ker je bil moj standardni delovni stroj čisto po moji krivdi v okvari, sem pogumno sedel na »hubba bubbo«, ki slovi po rahlo težjih prenosih. Kako ti prenosi izgledajo v praksi, sem stestiral že enkrat prej, na krajšem vzponu na Rakitno in bilo je kar znosno. Bom že nekako, sem si rekel.
Preberi več »
Niso vse tragikomedije zabavne, razen tiste od Paasilinne. In nima vsak moški lepih stopal, razen ladjar Aulis Rävänder. Aulis ima pravzaprav vse: lepa stopala, zvestega vlačilca Vulcanusa in nezvesto ženo Liiso. Preberi več »
Očitno že delam nekaj prav, da me je za rojstni dan že drugo leto zapored čakal izlet presenečenja. Prvi del darila in prvi očiten namig so bili novi Alpinini gojzarji, s katerimi sem se spogledovala že vse od začetka pomladi. Ko je v soboto zjutraj prej kot za v službo zazvonila budilka, sem popokala nove čeveljce, nekaj zadnjih sladkih ostankov sredinega praznovanja in ubrali smo jo proti Gorenjski. Ko smo pri Lescah zavili proti Bledu, je bilo že jasno, da se odpravljamo v Julijce, moje najljubše, in ko smo pot potegnili do Bohinja so se potrdili moji sumi, da jo mahamo na Vogel. Preberi več »
1. Ker se ji vedno da kaj počet. Sploh, če odraščaš na odmaknjenem slovenskem podeželju, kjer ni prav veliko otrok tvoje starosti, je sestrina animacija ključnega pomena. Starejši sestri se v zgodnjem otroštvu vedno da: gonit okrog s kolesi, gradit bunkerje iz suhih vej v gozdu, se slikat med maminimi rožami, peljat psa na sprehod, reševat križanke na travi, sestavljat puzzle, gledat družinske albume in VHS kasete, pospravljat omaro, probavat mamine čevlje.
Preberi več »
Se je začel s kratkim, a zelo zelo sladkim potepanjem po Stockholmu in njegovi okolici. April je tudi mesec, ko se zame (ne pa tudi za Mateja, zanj zimske temperature pač niso ovira) začne sezona rekreativnega kolesarjenja. Pa motoristična sezona. V Brezju pa sezona vrtnarjenja.
