Območje gostega prometa

Enkrat samkrat sem v zadnjem letu potovala med starim in novim domom, med Bukarešto in Ljubljano. Pot do doma sem v celoti preštopala, kar se je izkazalo za najprijetnejši uvid v poklic voznika tovornjaka. Pot nazaj se je bolj vlekla, saj sem dala priložnost javnemu prevozu, a sem zato lahko preklepetala vso noč z utrujeno češko stevardeso. Fotk s poti nimam, vtisi pa, upam, vseeno živo slikajo to območje gostega prometa sredi Evrope.

Počasi se pride tudi na Švedsko

Rumeno-moder tovornjak največje mogoče dimenzije mi ustavi na izprožen prst na popolnoma nestrateškem mestu za pot proti Ljubljani, nekje še pred Timišvaro, kjer gre ob sedmih zjutraj vseskupaj pet tovornjakov proti severu – v smeri edinega mejnega prehoda, na katerem lahko izstopijo iz države. Ionuț, simpatičnen štiridesetletni voznik, napoten na Švedsko, s kamionom polnim neke Volvo elektronike, mi pove, da navadno ne pobira štoparjev, a se mu je zdelo, da bom imela na tem odseku kar nekaj težav.

Najprej se opraviči za nered v kabini. Pod nogami je res vse polno francoskih ključev in po tleh je raztresena neka mešanica vijakov in arašidov. Zadaj na postelji je odprta škatla z orodjem in njegove velike, kmečke roke so čisto črne od olja. »S tovornjakom je nekaj narobe, zdaj sem popravil, ampak do Švedske je še daleč,« pove kar zadovoljno, glede na nezavidljivo situacijo. Kljub moji omejeni romunščini nimava večjih težav s komunikacijo. Tudi zato, ker že na začetku pokroviteljsko zatrdi, da je moja prvošolska romunščina boljša od tiste, ki jo govorijo transilvanski Madžari. O izjemno slabih medsosedskih odnosih poslušam že od prvega tedna v Romuniji, a Ionuț pravi, da gre prej kot za slabe odnose za popolno ločevanje jezikovnih skupnosti. »V madžarskih šolah v Transilvaniji se ne učijo romunsko. Enostavno živijo povsem zase. Včasih se zgodi, da me ljudje ne razumejo, ko kupujem kruh.« To me spomni na pričevanje romunske kolegice o tem, kako so v evropski prestolnici kulture 2015 in neuradni prestolnici Transilvanije, mestu Cluj, zapisali napis »dobrodošli« v vseh evropskih jezikih, razen v madžarščini.

Ionuț z velikim zanosom pripoveduje o pokrajini Maramureš na skrajnem severu Romunije. Tam je odraščal in ko ni na poti, skupaj s starši še vedno vzdržuje samooskrbno kmetijo. Z zanosom pripoveduje, kako ljudje še vedno živijo počasi, redijo posebno vrsto goveda, pridelujejo sir in se na sploh ne želijo sprijazniti z vdirajočo spremenljivostjo. »Moji starši ne razumejo, kako je mogoče, da sem z zadnjih 10 letih zamenjal 3 delodajalce. Zanje je bila služba ena sama, od začetka delovne dobe do penzije. Danes pa pač sledimo denarju in boljšim možnostim, se neprestano prilagajamo.« Za življenje v Romuniji pravi, da velja tista znana pol-šala: da ji je bog namenil vse naravne vire – nafto, zlato, premog, plin, gozdove, vodo, čudovito pokrajino. Božji svetovalci (kdorkoli ti že so), so vzklikali, da to ni pošteno, bog pa jih je pomiril, češ da bo poskrbel za najslabše vladarje.

Ko dospeva do meje, po radijski centrali povpraša, če je kdo od kolegov tovornjakarjev namenjen v Slovenijo, da bi mi olajšal in skrajšal pot. Ko se javi moški glas iz tovornjaka nekje v koloni za nama, me Ionut bratovsko pošlje pogledat, če se mi tip zdi O.K. Ponudi mi celo, da pustim težki nahrbtnik v kamionu, saj da bo itak dolgo stal v koloni in da moram tako prit nazaj, povedat kako in kaj se mi zdi. V nahrbtniku sta računalnik in vsi osebni dokumenti. Niti za trenutek ne pomislim, da mu ga ne bi zaupala.

Iz Aten v Budimpešto in k mami v Brno

Ivana, 33 letna gospodična, rojena v Brnu, gre vsaka 2 tedna na obisk k mami. Pred časom, ko je službovala na Hrvaškem, je na poti do doma z Ryanairovimi linijami zaokrožila tudi cel krog Zadar – Stockholm – London – Bratislava. Trenutno živi v Atenah, tako da je priletela na Madžarsko, od tam pa bo doma hitreje z vlakom, kot z letalom. Ko se na čudoviti, a izjemno negostoljubni železniški postaji Budapesti Keleti pozno zvečer zapleteva v pogovor, je povsem neprespana. Po kratkem uvodu kdo je kam namenjen, me vpraša, v katerem mestu sva. Njen vlak odide zgodaj zjutraj, uro in pol pred mojim, a varnostniki na postaji naju za čez noč vljudno mečejo ven, saj je postaja med eno in četrto zjutraj zaprta. Vljudni so samo do naju, na klopeh kinkajoči domačini si namesto prijaznega pomiga očitno zaslužijo žvižge in ostre kretnje. In zunaj se svetli od pripravljajoče se poletne nevihte, ki jo zatem prevedriva v temni pivnici, z igralnimi avtomati, ki, hvalabogu, žmigajo neprestano. Osebje je neverjetno potrpežljivo, kljub temu da v celi noči spijeva točno dve kavi.

screen-shot-2016-10-23-at-21-13-04

Ivana že ves teden spi samo 3 ure dnevno, čez dan pa jé samo sendviče ali banane na letalu. Ko jo povprašam o delu stevardese, se začne nekako bolje spopadati s svojo utrujenostjo, razgovori se o svoji prvi službi, pa o tem, kako je leteti z Emirati in zakaj se tam bajno dobro zasluži, a kako ona pri tej starosti ne zamenja socialnega zavarovanja za to, da bi videla ves svet. »Če bi bila tvojih let, bi šla k Emiratom za nekaj let. Zdaj pa sem v kariero pri Ryanairu vložila preveč.« Na Češkem še nimajo »baze«, ni mogoče leteti naokrog od tam, a ker se ena v kratkem odpira v Pragi, Ivana resno razmišlja, da bi se vrnila domov. Da bi bila bližje svojim staršem. »Nekje po treh letih življenja v tuji državi sem vsakokrat ugotovila, da pogrešam svojo kulturo, tisto, kar se meni zdi, da je mogoče najti samo doma. Pa tudi spremembo potrebujem.«

Ivana se zadnjih osmih se uspešno vzpenja po hierarhiji kabinskega osebja pri irski letalski družbi. Sicer je iz okolice Brna, trenutno pa je že drugo leto nastanjena v Atenah, kjer se po nekaj kratkih dnevnih znotraj Evrope vsak večer vrne v začasni dom – v najemniško stanovanje v ogromni hiši nekega premožnega Grka. Njen najemodajalec je utelešenje vsega, kar jo moti pri Grkih – kljub temu da z najemninami od večnadstropne hiše dobro živi, ne plačuje nobenih davkov in rad kupi kakšen nov nemški avto. Ničesar ne daje državi, a se rad pohvali, da bi brez Grčije Evropejci »še vedno živeli na drevesih.« Temu mitologiziranju lastne kulture Ivana diplomatsko pravi, da so Grki »zelo ponosni ljudje.« Na splošno ne razume, kako nekateri, kot tale njen landlord, nimajo slabe vesti, ko vsi ostali plačujemo v davčno blagajno, njim pa se zdi, da imajo pravico prositi za evropski denar. Ta tematika jo zelo pogreje. Razumeti poskušam skozi romunsko situacijo, kjer se zdi, da se s korupcijo večina državljanov bori le še z davčnimi utajami, saj bi sicer denar tako ali tako šel v neke zasebne žepe… A Ivana nima razumevanja za posameznike, ki goljufajo državo. »Si predstavljaš, da ne plačujejo računov za elektriko? Porabijo jo, plačajo pa ne. In moja mama to plačuje kot davkoplačevalka. Jaz kot tujka v Grčiji plačujem 700 evrov prispevkov za zavarovanje. Oni pa mirno pričakujejo da bo EU plačala, če njihova država nima denarja. Zakaj?«

Mihai Diantus

Mihai na prvi pogled ustreza negativnim stereotipom o Romunih – je nizke postave, rjavih oči, s pivskim trebuhom in luknjami v zobeh, ki se mu ponekod zlato svetijo. Govori glasno in malo odrezavo in ker ne razumem popolnoma vsega, se mi zdi, da se mi malo posmehuje. Vozi ogromen rdeč tovornjak z zlatim napisom »Diantus«, kakršnih na poti srečava vsaj ducat. Mihai je namenjen v Novo mesto, v Revoz. Nad mojo družbo je sprva precej zadržan, vsekakor ne tako naravno prijazen kot moj prejšnji voznik. Ker bova v kabini preživela vsaj deset ur, ga previdno povprašam nekaj klasičnih o delu, družini, družbi.

Mihai je precej presenečen, da me ni nič strah takole sama štopat. Pravi, da je od kolegov slišal in videl že marsikaj. Z naučenim, pretencioznim odgovorom, da me te zgodbe ne prestrašijo in da prepoznam zaupanja vredne ljudi, ga očitno malo omehčam in kar nekaj časa mi pripoveduje o prijateljevanju s sovaščanko, poročeno z Italijanom, ki ji je pomagal pobegniti nazaj v Romunijo. Torkova resnična zgodba na Kanalu A. Pa o podplačanih prostitutkah v Nemčiji ter o bolgarskih kolegih, ki veliko pijejo in s katerimi prebedi kakšno noč na parkirišču. Zdi se, da je na vsa mednarodna poznanstva izjemno ponosen in kar naprej mu zvoni eden od treh telefonov, številko enega od njih si prislužim tudi sama. »Če boš hotla, greš lahko z mano nazaj, grem najkasneje v torek.« 

Ob poti opazujem prazne graščine romskih bogatašev, statusne simbole, v katerih nihče ne živi. Mihai mi med odmorom za kavo pripoveduje o tem, kako so v času komunizma sistematično zaposlovali Rome. Kako je bilo veliko manj neenakosti, ker so morali vsi enako delat. Pravi tudi, da je danes zanje asimilacija zares težka. Ob vseh mogočih nestrpnosti, ki sem jih o Romih slišala v letu dni, tako v Romuniji kot doma, je Mihai izredno toleranten, liberalen – »vem za veliko primerov izobraženih romskih otrok, ki postajajo zgledni državljani.«

Malo pred hrvaško mejo sem že izredno nestrpna, ker sem tako blizu doma, Mihai pa potrebuje še eno pavzo, zaradi tahografov. Pravi, da morava nekaj pojest, da pozna dober plac takoj za mejno kontrolo. Pred tem pa morava še čez mejo. Osebje na meji najin prihod mirno ignorira, dokler se za nama ne nabere nekaj več tovornjakov in se carinikom očitno zazdi, da smo se načakali dovolj. Mihai je tega vajen in samo mirno kadi ob odprem oknu. Ko nama nekdo vendarle pomaha od daleč, oba izstopiva. Ker Mihai v kabini pozabi neke papirje, sva deležna nekaj nepotrebnih vprašanj, od kod sva in zakaj je moj potni list, kot je in kaj je v tovornjaku. Prevajam Mihaievo romunščino v slabo hrvaščino in sodeč po policistovem izrazu sva videti kar precej neugleden par, tovornjakar in štoparka z juga Evrope. Še dobro, da je Restavran Graničar prijaznejši plac, ki streže govejo juho in velike dunajce. Seveda Mihai ne sprejema ugovorov in plača za oba.

Mihai v Novo mesto vozi že nekaj časa, ponosen je na to, da natanko pozna trgovine okrog parkirišča v Revozu, kjer kupuje svoj najljubši kruh. Razlaga mi, kakšen je postopek za plačevaje dnevnic voznikom, ki je odvisen od urnika, ki mu določijo – če po prihodu na končno destinacijo razloži pripeljano blago, so vse nadaljnje ure obračunavajo po dokaj ugodni ceni dnevnice. V nasprotnem primeru, če se torej v Revozu odločijo, da so za danes zaključili z delom in da bo zaradi slabe logistike zdaj na razložitev blaga čakal od petka do ponedeljka zvečer – v tem primeru njegovi čakalni dnevi niso plačani. Ko se pritožujem, da to nima nobenega smisla in se čudim, zakaj potemtakem ne vzame plačanega tedenskega dopusta vsakdo, takoj ko izprazni kamion, ima Mihai zelo enostaven odgovor: »Jaz sem zaposlen, da vozim in sem za to plačan. In naš šef tudi nima tovornjakov za to, da bodo nekje stali.« Ob tem se spomnim članka o Viktorju Talicu. Še vedno ne razumem povsem, zakaj ne plačajo čakalnih dni, ko je pa logično, da s tem za voznika nastanejo tudi stroški, ampak v njegovo logiko ne bezam več.

Moje notranje veselje, ko parkirava na Revozovem parkirišču, zmoti dama na sprejemnem okencu. Vesela, da sem v zahvalo za prevoz lahko uporaben prevajalec, povprašam, kako je z Mihaievim tovorom in kdaj lahko pričakuje sprejem. Gospa naju niti v oči ne pogleda in hladno odvrne, da pred ponedeljkom ne bo nič. Ko vprašam še, kdaj približno, sledi odrezav »ne pred večerom.« Papirje zavrne. Kako bi mu pojasnila, ko pa ne zna besedice romunsko (kljub temu, da bi to za njeno delovno mesto lahko bil že pogoj) sicer ne vem, a njen neprijazni ton bi gotovo razumel. Mihai pravi, da ni panike, bo pa malo počival v kabini.

Po tem ko se v petek zvečer prijateljsko posloviva, v torek prejmem sms sporočilo od »Mihai Diantus«, da me zastonj vožnja v Romunijo še vedno čaka.

dsc_0104

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

www.vselepoinprav.si ©2016 | Wordpress theme by Matej Perko