Poletna ohladitev v soteski Čepa

Preden se je lansko zimo v Ljubljani odprla trgovina najslavnejšega švedskega pohištvenega giganta, sva se neštetokrat peljala tam mimo in si najbrž tudi približno tolikokrat zaprisegla, da naslednjič pa res že morava na pohod v to misteriozno sotesko z malce hecnim imenom. Pa se je enkrat mudilo nazaj, spet drugič se je temnilo, nemalokrat sva lovila odpiralni čas trgovine ali pa s seboj enostavno nisva imela primerne obutve. In tako se nikoli nisva ustavila. V soboto nisva nameravala v Ikeo in še toliko manj v Avstrijo, potem pa je Mr. P. predlagal, da bi se morda lahko končno sprehodila po soteski, o kateri je že toliko let toliko govora. In sva šla.

Avto sva pustila na parkirišču – tam, kjer se nad cesto dviga nadhod z napisom Tscheppaschlucht. Če bi ga dodali še v slovenščini, bi se ta glasil soteska Čepa. Po tem istem nadhodu sva se nato povzpela na drugo stran ceste, skozi adrenalinski park, ki mu le redkokateri v okolici seže do kolen (in sem ga zato nemudoma dodala na seznam prihodnjih potepanj), vse do potoka Ljubeljska Borovnica (Loiblbach), katerega žuborenje naju je spremljalo vse do konca pohoda. Pot ni krožna, temveč enosmerna z dvema možnima ciljema – na razpotju pri Malem Ljubelju oz. Sopotnici (Sapotnitza) se namreč lahko odločiš za nadaljevanje v eno od dveh dolin: v Brode (Loibltal) ali v Poden (Bodental). Ker sva v Podnu že bila, sva se odločila za dvourni pohod v smeri proti Ljubelju.

Pri priletni ženici z močnim koroškim naglasom sva plačala vstopnino in se ob potoku počasi začela vzpenjati v sotesko. Široka pot je prešla v stezo, ta pa se je preko lesenih stopnic in jeklenih mostičkov zlagoma začela dvigati vse višje nad potok. Pod nama so žuborele brzice, tu in tam se je pod njimi v soncu zalesketal kakšen smaragdno zelen tolmun.

Na gozdnem razpotju pri Malem Ljubelju sva nato za nekaj sto dolžinskih in par deset višinskih metrov vseeno skrenila v desno proti dolini Poden, saj se na tem odseku nahajata največji znamenitosti celotne poti: viseči Hudičev most (Teufelsbrücke) ter slap Šum, tudi Tschauko (Tschaukofall) – mogočen, šestindvajset metrov visok slap, do katerega vodi nekaj zares fotografiranja vrednih mostičkov ter zavito stopnišče, speljano tik pod viaduktom glavne ceste, ki z Ljubelja pelje v Borovlje.

Bilo je že pošteno vroče in še dobro, da sva se morala spustiti nazaj v sotesko. Vrnila sva se do razpotja v gozdu in pohod nadaljevala po še strmejših stopnicah, gor in dol, po ozkih policah in nad mestoma prepadno, a dobro zavarovano sotesko, na dnu katere je ves čas žuborel potok. Na koncu, pod zadnjim mostičkom in preden sva spet zamenjala stran ceste, sva noge namočila v prijetno hladen moder tolmun in kljub temu, da je bilo v soteski v resnici le nekaj stopinj manj kot doma, se nama je vseeno zdelo super, da sva se vsaj za nekaj ur izognila nečloveški ljubljanski vročini.

Po dveh urah in pol (v kateri so bili, jasno, vključeni številni foto postanki), sva pohod zaključila pri gostilni Deutscher Peter, kjer strežejo odličen domač sladoled in od koder večkrat na dan nazaj do parkirišča vozi avtobus. Bilo nama je kar malo žal, da soteske nisva obiskala že kdaj prej, a ta prvič brez dvoma ni bil zadnjič. Naslednjič jo morda spet mahneva v Poden.

Preberi tudi:
Na drugi strani Karavank: sobotni potep na avstrijsko Koroško

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.