Tour de Sava
Natanko pred enim letom, na predzadnjo nedeljo v juniju – bila je podobno vroča kot letošnja – sva se odpravila na lahkoten kofirajd ob Savi, ki se je na koncu sprevrgel v triinsedemdeset kilometrov dolgo turo, po kateri sem rabila vsaj en dan počitka. Kljub temu sva se takrat strinjala, da morava zadevo čimprej ponoviti, a je poletje minilo kot bi mignil in želja je obvisela na eni od vej grmovja ob tistem zapuščenem pomolu. Letos se je zgodilo kar samo od sebe – brez načrtovanja poti in brez razmišljanja o datumih. Da je od prejšnje ture preteklo natanko eno leto, sva ugotovila šele, ko sva na skalah ob vodi brskala za slikami iz minulega poletja.
Tokrat sva štartala drugače – namesto, da bi jo takoj mahnila proti Zalogu, sva najprej naredila krog okoli Ljubljane: po trasi nekdanje pionirske železnice v Podutik, nato pa čez Šentvid v Tacen, kjer sva prvič prečkala Savo. Od tam sva skozi vse tri Gameljne nadaljevala do Ježice, ker sva jo prečila drugič. Ko sva se ji v Šmartnem in nato še v Sneberjah znova približala, se mi je posvetilo, da tole postaja ena čisto prava savska runda. V Zalogu sva se priključila lanski trasi in Savi po južnem bregu sledila vse do Kresnic.
Se razume, da sva se na poti ustavila tudi na skritem pomolu, ki je bil tokrat še bolj zaraščen in zato še malo bolj skrit kot lani. Tudi to pot sva namočila prste v vodo in tudi letos nama je družbo delal roj čudovitih modrih kačjih pastirjev. Zatem sva Savo pri Kresnicah prečila tretjič.
Postajalo je že hudo vroče, ponavljala se je zgodba iz preteklega leta in tudi tokrat sva v Spodnjem Hotiču, po sendviču in cedeviti v lokalnem baru, obrnila nazaj proti Ljubljani. Nameravala sva se vrniti po severnem bregu in čez Ribče in Senožeti je še šlo, potem pa sva morala zaradi obnove vozišča v Dolskem odviti nazaj na cesto, po kateri sva prišla. To je bilo zadnje, četrto prečenje Save.
Pri Podgradu sva Savo dokončno zapustila, potem pa le še štirikrat prečila Ljubljanico in bila sva doma. Bil je prijeten kofirajd, čeprav se je na koncu nabralo dobrih sedeminosemdeset kilometrov. A Mr. P. je pil kavo in jaz sploh nisem bila tako zelo skurjena. Razmišljam, da bi zadevo ponovila naslednje leto, mogoče kar na predzadnjo nedeljo v juniju.