vselepoinprav.si

Ničkolikokrat sva se že peljala skozi Buzet, a se v mestecu s starim jedrom na vrhu griča in novejšim naseljem, ki se razteza ob njegovem vznožju, nikoli nisva ustavila za dalj časa. To je, vse do pred štirinajstimi dnevi, ko sva se odpravila na šestnajstkilometrski sprehod po Poti sedmih slapov, bojda eni najlepših pohodnih poti v Istri, ki poteka vzdolž rek Mirna in Draga in je polna brzic, jezerc, kamnitih korit in kotlov ter – se razume – slapov. Avto sva pustila ob Istrskem vodovodu, malo naprej od Istrske pivovarne, in jo ob umetnem kanalu reke Mirne mahnila navzgor proti toku.

Prav veliko vode v kanalu ni bilo, se je pa v zelenih zadrževalnikih oglašalo nezavidljivo število žab. Krožna pot načeloma poteka v smeri urinega kazalca, kar pomeni, da se ob reki Pivki (zgornjem toku reke Drage) najprej vzpneš po Buzetskem kanjonu, v katerem se nahajajo prvi štirje od sedmih slapov. Tja je pred nama odvila tudi večina ne tako maloštevilnih pohodnikov, midva pa sva se kljub temu odločila za nasprotno, manj obljudeno smer, in ob precej nizkem vodostaju reke Mirne zavila na desno. Hodila sva po travniških kolovozih in mimo lesenih opazovalnic in preden sva dokončno zakorakala v gozd, že trikrat prečila reko. Soteska je kmalu postala ožja, stene nad nama bolj prepadne, nedolgo zatem pa se je z glavne poti odcepila steza, ki je vodila do prvega (ali zadnjega) slapu – slapu Grjok. Turkizno zelena voda je bila sicer mamljiva, a izjemno mrzla, pa tudi pozanimala se nisva, ali je kopanje v reki sploh dovoljeno. Po kratkem postanku sva se vrnila na gozdno pot, vzdolž katere je ves čas tekel star, mestoma podirajoč se in z mahom preraščen zid, se vmes nekajkrat spustila do brzic, tolmunčkov in korit, nato pa po slabe pol ure dosegla slap Zelenščak. Dostop do slednjega je bil z njegove najvišje točke in z vrha skal se je pred nama odprl širok tolmun s turkizno zeleno in kristalno čisto vodo. Na belih skalah sva skupaj s pašteto pomalicala prvo polovico štruce. Od tam naprej se je gozdna pot, ki je ves čas tekla ob reki, zlagoma vzpenjala in po nadaljnjih tridesetih minutah sva dosegla vasico Kotli. Bila sva nekje na sredini celotne poti.

Pohodniki, ki so v vas prišli po drugi strani (ali pa so si jo izbrali za izhodišče), so se hladili ob zelenih koritih oziroma kotlih, kot jim zaradi oblike, ki spominja na veliko okroglasto posodo, pravijo tukaj, pa pod nadstreškom stare gostilne, pri stojnici s pijačo na treh kolesih ter pri gospe, starejši vaščanki, katere ponudba je bila od vseh najbolj gajstna. Tudi midva sva spila dve osvežilni pijači, se ob starem mlinu spustila do slapu Kotli, nato pa jo počasi mahnila naprej. Po makadamski poti, na kateri je že sonce že kar dobro pripekalo, sva se najprej povzpela na gozdnat hrib, nato pa se zlagoma začela spuščati na drugo stran. Listavce je tu in tam zamenjal kakšen borovec ali brinov grm in postopoma je rastje postajalo vse bolj mediteransko. V vasici Kuhari sva naletela celo na nekaj palmovcev, Mr. P. pa na zasebno zbirko zanimivih starih avtomobilov, prosto razstavljenih po travniku, ki jo je poimenoval avtomobilistični lapidarij. Nato so se pred nama, kar sredi gozda in povsem brez opozorila, nenadoma pojavile peščene sipine, ki so zaradi svoje sivorjave barve sprva bolj spominjale na kakšen zapuščen kamnolom. A daleč od tega – šlo je za izjemen naravni pojav, sijajno delo vodne erozije tal, ki ga lokalna mladina občasno očitno uporablja v kolesarsko-motokrosistične namene. Od tam sva nadaljevala blag spust, vmes prečila kamnit Napoleonov most, nato pa tik pred vasjo Selca zavila v kanjon.

Do nobenega od preostalih štirih slapov ni bil več daleč. Najprej sva se spustila do slapu Mala peć, katerega tolmun se je zajedal globoko pod previsno steno, po kateri se je vzpenjala mogočna plezalka. Italijanskima pohodnikoma v belih supergah in platnenih hlačah, ki sta naju povprašala po dolžini in zahtevnosti trase, sva prijazno odsvetovala pohod po celotni poti, nato pa jo mahnila naprej. Steza se je še zadnjič rahlo vzpela in naju kmalu pripeljala do točke na skali, od koder je se odprl pogled na Buzet in prepadne kraške stene na drugi strani kanjona. Počakala sva skupino, ki je sopihala navkreber po strmem terenu, nato pa sva se ob jeklenici in po železnih stopnicah spustila navzdol. Slap Vela peć, najvišji med sedmimi, je imel komaj kaj vode, veliko bolj fotogenično pa je bilo Zeleno-plavo jezero nekaj sto metrov nižje. Pot je vodila mimo plezališča, pod katerim je bilo sredi dneva precej živahno, nato pa se znova vrnila k reki, na kateri sva našla zadnja dva slapova – slap Bačva, ki se je med skalami zlival v lep zelen tolmun, ter slap Zagon, v belih koritih katerega je bilo več mahu kot vode. Tu in tam sva pod prepadnimi stenami ugledala kakšen zapuščen in z rešetko zaprt vhod v rudniški rov, nato pa se kmalu zatem že znašla na začetku soteske, pri umetnem kanalu reke Mirne, kjer sva se pred šestimi urami odcepila na desno. Kljub sprva načrtovanim šestnajstim kilometrom sva jih na koncu z vsemi zavoji do brzic in tolmunov ter spusti do slapov naklepala dobrih devetnajst. Za dobro vago sva v športnem parku na prostem, ki se razteza ob kanalu, naredila še nekaj vaj za roke.

Bil je topel dan, primeren za kratke rokave in kratke hlače, in nikamor se nama ni mudilo, zato sva se zapeljala v Buzet ter v simpatični kavarnici na prostem, nad mizami katere se je razraščala vijolična glicinija, spila limonado. Bila sva prijetno utrujena, noge težke, lica in ramena nekoliko pordela, a bi pot z veseljem prehodila še enkrat – v isti smeri in istem letnem času, edinole po kakšnem večjem deževju, ki bi dodobra napolnilo strugo.

Druga istrska potepanja: